Miklavževo sporočilo

Marjeta je z zadovoljstvom pogledala na mizo s svojimi pletenimi izdelki. Že dva meseca je pridno pletla za vnuke. Želela jih je presenetiti za Miklavža. Rada jih je imela. Ko so prihajali k njej, je vedno našla kakšno delo zanje: spomladi so okopavali vrt, poleti so pomagali grabiti seno, pobirali so krompir, pozimi so pospravljali po hiši. Dela nikoli ni zmanjkalo. Z veseljem so prihajali k njej. Znala jim je povedati veliko zanimivega iz svojega otroštva in mladosti.
Vnukov je bilo šest. Za mlajše tri je spletla tople nogavice, za srednja dva pulover in kapo, za najstarejšega – najstnika – pa dolg šal pisanih barv.
Pred nekaj dnevi jo je obiskala znanka. Bila je začudena, ko ji je Marjeta povedala, da je to spletla za svoje vnuke, za Miklavža.
»Moji vnuki s takimi darili ne bi bili zadovoljni,« je rekla obiskovalka, »jaz jim dam kar denar, pa naj si sami kupijo darilo po svoji izbiri. Kaj pa hočem, saj jim nič ne manjka!«
»Moji vnuki pa se razveselijo vsega, kar jim v noči pred svojim godom skrivnostni sveti Miklavž prinese. Mali otroci ga napeto pričakujejo in se trudijo biti čim bolj dobri in pridni. Oči jim žarijo, ko zjutraj vidijo njegove darove. Tudi otroci, ki že vedo, kdo je Miklavž, imajo radi presenečenja. Veseli so tudi preprostih daril s sporočilom dobrote in ljubezni. Tako bodo moji vnuki sprejeli te nogavice, rokavice in vse te reči, ki sem jih pletla zanje z veliko ljubeznijo. Veseli jih bodo bolj kot čokolade in sladkarij, ki jih bom dala zraven,« je dejala mati Marjeta.
V mislih se je vrnila v svoje otroštvo. Doma so bili revni. Zaposlen je bil le oče in s svojo plačo je preživljal šestčlansko družino. Živeli so skromno, kakšni priboljški so bili na mizi le za večje praznike. Tudi sveti Miklavž je vsako leto obdaril otroke. Živo se je spominjala, kako si je v prvem razredu za Miklavža želela punčko, ki jo je videla v neki izložbi, ko sta z mamo šli v mesto po opravkih. Tako majhno porcelanasto punčko z modrimi očmi in z dolgimi črnimi lasmi, v rdeči obleki. Kako so se ji zasvetile oči! Ni mogla odtrgati pogleda od nje. Mama jo je priganjala, ona pa je kot začarana zrla v punčko.
V svojem pismu Miklavžu je prosila za prav tako punčko. Pismo je položila na okensko polico in odštevala dneve do Miklavževega prihoda. V mislih se je že igrala s tisto punčko ... Zjutraj je prva vstala in hitela pogledat, kaj ji je Miklavž prinesel. Ko je videla, s čim jo je obdaril, ni mogla skriti razočaranja. Ja, dobila je punčko, a ne tako, kot jo je videla v mestu. Bila je narejena iz volne. Piškote in rožiče je spravila nazaj v vrečko ter odšla ven, da skrije solze. Kmalu je prišla za njo mama. »Ti ni všeč Miklavževo darilo?« je vprašala. »Mislila sem, da mi bo Miklavž prinesel tako punčko, kot sva jo videli v mestu,« je povedala hlipaje. »Glej, saj je tudi ta lepa in samo tvoja,« jo je skušala potolažiti mama. Tudi njej je bilo hudo: za tisto punčko iz mesta ni imela denarja, to pa je izdelala sama. Potolažila se je in se tudi s to mamino punčko igrala.
Ko je odraščala, je spoznavala Miklavževo sporočilo: obdarovanje je šola dobrote in ljubezni. Ona se je s svojim zgledom in življenjem trudila prav za to in njeni vnuki so znali to ceniti. Ponosna, da odraščajo v takem duhu, je začela zanje peči Miklavževe piškote.

Jana, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 81.