V pričakovanju božiča

Izzveneli so poslednji akordi orgel. Maša je končana. »Pojdite v miru!« Verniki so se usuli skozi vrata. Jakob in Neža sta se prijela za roke. Celo pot do doma po razritem kolovozu nista spregovorila. Oba sta mislila isto. In vedela sta to. Toliko let sta že skupaj!
Doma sta skuhala čaj iz domačih zelišč. Jakob je stopil v izbo in iz predala vzel album. V kuhinji sta sedla za mizo, srkala čaj in počasi, počasi je obračal porjavele strani s starimi fotografijami, ki so pripovedovale zgodbo njunega življenja. Bilo je težko, pa tudi lepo.
»Neža, zdaj glej,« je rekel Jakob in začel obračati zadnje strani albuma, na katerih so bile fotografije njunih otrok. Pod sliko prvorojenke Judite je bil zapisan dan rojstva pa tudi dan v tednu in ura, ob njej je bil leto dni mlajši Mirko, dve leti za njim je prišel Jožko, nazadnje Jelka in Marija. »Oh, kje so zdaj ti najini ljubi otroci,« je dahnila Neža in srknila požirek čaja. Obema so žarele oči. Koliko trpljenja je bilo in koliko sreče! Na svoje otroke sta bila ponosna. Zdaj so odrasli in imajo svoje družine. Vsi so odhajali od doma z blagoslovom očeta in matere, vsak je odnesel košček srca svojih staršev. Na naslednjih straneh so njihove poročne slike. Judita se je poročila v Maribor, Jelka in Mirko s svojima družinama živita v Ljubljani, Marija v Vipavi, Jožka pa je pot zanesla na tuje ...
»Si pripravila vse?« je Jakob vprašal Nežo. Saj mu je že večkrat povedala, da je že vse pripravljeno za praznike. »Seveda sem, ali si pozabil?« je odgovorila, toda on je že odšel v hišo, kjer so bile postavljene velike jaslice. Skupaj z božičnim drevescem so zavzemale skoraj pol sobe. Pokleknil je na mah in se pripognil do štalice. Pogledal je, če je vse na svojem mestu: sveta Družina, voliček, osliček. Ena ovčica se je zvrnila. Nežno jo je postavil na noge. S pogledom je objel drevesce in zavojčke pod njim. Neža je obstala pri vratih in ga ljubeče opazovala. »Pridi, vse sva pripravila. Še dva dni ...« Ozrl se je proti njej in počasi vstal.
Spet sta sedla k mizi. Na njej je še vedno bil odprt album. Smejali so se otroci, slikani posamič, pa v skupini z bratranci in sestričnami, s prijatelji. Zdelo se jima je, da njihov smeh napolnjuje prostor in potuje do štalice ter se pridružuje petju angela na veji nad hlevčkom. Začela sta naštevati njihova imena – od najstarejšega Jaka do najmlajše Ane. »Imamo pa še eno, pa na sliki je še ni, pa pride kmalu, čez dva dni ...« je skoraj zapela Neža in obema so privrele solze v oči.
Jožko, njun najmlajši, se je izšolal za inženirja in je bil zaposlen pri velikem avstrijskem gradbenem podjetju. Zaslužil je dobro, domov pa ni več prihajal tako pogosto. Onadva sta želela, da pride vsaj za največja praznika – za božič in veliko noč. Takrat sta želela imeti ob sebi vse svoje. Pa jima je sporočil, da ne more priti. Spoznal je Poljakinjo, računovodkinjo v njegovem podjetju, in za praznike gresta v Kielce. Jakob in Neža bi rada izvedela kaj več. Potem pa je prišlo kratko obvestilo, da sta se poročila na Poljskem. Priložena je bila fotografija. Po dolgih mesecih molka je sledilo sporočilo, da se je rodila Elizabeta. »Oh, tik pred božičem se je tudi v naši družini zgodil čudež,« sta bila presrečna. Vse te novice sta sproti posredovala drugim članom družine. Vsi so se veselili. In sedaj, čez dva dni, se bodo srečali. Neža je odprla album, pobožala prazno stran in rekla: »Tu je prostor zate, Elizabeta. V mojem srcu si že dolgo.« Jakob pa je rekel: »Najprej jo bova pokrižala v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha, potem pa ji bova pokazala jaslice.« Neža se je nasmehnila: »Seveda! In snaho bova lepo sprejela kot vse druge, kajne? Kakšen živžav bo pri hiši. Zdaj je prevelika tišina. A ne, Jakob?« je vprašala. »Da ne bo tako tiho, pa pojdiva k jaslicam in kaj zmoliva za te naše ljube ljudi, da bi srečno pripotovali v svoj rodni dom.«
Jakob je zaprl album in ga spravil v predal. Vedel je, da ga bosta naslednje jutro spet prelistavala, obujala spomine, občudovala nasmejane obraze otrok. In pogovarjala se bosta o skrivnosti rojstva Božjega Deteta. V jaslicah tiho čaka njune otroke in otroke njunih otrok. Z razširjenimi rokami jih vabi k sebi. Vsi bodo občudovali njune jaslice in rekli bodo, da sta se res potrudila. Najmlajši bodo preizkušali zvončke na drevescu, če res cingljajo, ter volička in oslička, če z dihom dovolj ogrevata Dete. Onadva pa bosta spoznala najmlajšo nevesto in občudovala najmlajšo vnukinjo. To bo res čudovit božič!
»Veš, Neža, predlagal jim bom, da naslednje leto pridejo vsi malo prej, da bodo otroci pomagali delati jaslice. Grem stavit, da bodo najlepše v vasi!« je razpredal svoje načrte Jakob. »Jaz pa jih bom naučila najlepše božične pesmi,« je dodala Neža.
Tako sta v pričakovanju božiča v hladnem decembrskem večeru modrovala Jakob in Neža in bilo jima toplo pri srcu. Ko se je iz zvonika vaške cerkve oglasil zvon in naznanil večerni ave, sta se ob jaslicah pokrižala in zmolila angelsko češčenje. »Angel Gospodov je oznanil Mariji ... In Beseda je človek postala – in med nami prebivala ...«

P. Bizjak, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2023), 80-81.