Utrinek iz bolniške sobe

Ležim v triposteljni sobi slovenjgraške bolnišnice. V postelji poleg mene leži mož srednjih let. Le redkokdaj spregovori. Očitno zelo trpi, saj dobiva veliko injekcij in zdravil. Zdravniki in zdravstveno osebje mu posvečajo veliko pozornosti. Kako lepo je opazovati njihovo ljubezen in skrb za vse bolnike brez razlike, posebej še za tiste, ki bolj trpijo.
Močno me gane prizor, ki se ob tem bolniku ponavlja vsak dan, ko prihaja k njemu na obisk njegova žena. Njena zunanja urejenost po obleki in pričeski razodeva njeno notranjo žlahtnost. Ko pride k njemu, mu pomaga sesti, ga poljubi, potem se nekaj časa molče gledata, šele nato se začne pogovor. Potem mu z neko kremo masira roke, noge in obraz, ga počeše. Nato se usede poleg njega in mu daje v usta koščke banane ali drugega sadja. Ves čas ga spremlja z ljubečim pogledom. Ko se čas obiskov izteče, se s poljubom poslovi od njega.
Iz svoje postelje opazujem ta prizor in milo se mi stori. Mislim si, da bi se morali od tega para učiti tisti zakonci, ki so zdravi in jim nič ne manjka, pa se prepirajo za vsako malenkost in se ločujejo, ker nimajo potrpežljive in spoštljive medsebojne ljubezni kot onadva.
Že dolga desetletja nisem videl bolnišnice od znotraj. Občudoval sem požrtvovalnost in prijaznost zdravnikov in drugega osebja in njihovo skrb za bolnike. Kako človeka zaboli, ko nekateri v teh ljudeh v belem iščejo najmanjše napake in jih obešajo na veliki zvon!

J. Krajnc, (zgodbe), v: Ognjišče 2 (2024), 86.