Šopek zvončkov

Spet jo je sililo na kašelj. Sunkovito se je vzdignila in med napadom kašlja tipala za domačo haljo. V sobi tega dne ni bilo posebno toplo. Napad je minil. Prijela se je za prsi in nekaj časa sunkovito lovila sapo. Zadnja leta ji je nagajal bronhitis.
Pogled se ji je sprehodil po sobici Doma za starejše občane. Že deset let je bivala tukaj. Svojcev, razen dveh nečakov, ni imela. Ta dva pa sta se tako ali tako spomnila nanjo samo takrat, kadar sta potrebovala denar. Zavzdihnila je, njen pogled se je ustavil na Zveličarjevi sliki in uvelih rožah pred njo.
Pogled na uvele rože jo je pretresel. Cvetje je bilo njeno veliko veselje, delček narave, Božjega stvarstva. Zaradi let ni mogla več hoditi na sprehod. »Ko bi vsaj prišla do svežih rožic!« je zahrepenela.
Potem ji pogled zaplaval do lastne podobe izpred petdesetih let, ki je kazala samozavestno, nasmejano žensko v uniformi bolniške sestre. In spomnila se je množice umirajočih, ki jih je spremljala in jim lajšala zadnjo uro. Koliko žrtvovanja, koliko razdajanja, da je za lastno družino zmanjkovalo časa! Svoje življenje je posvetila skrbi za bolnike.
Spet je pogledala sliko Zveličarja: »Saj ne tožim, ljubi Jezus, ampak samota je včasih tako huda. Kako dolge so te ure do večerje!« In privrele so ji solze v oči.
Plaho trkanje jo je zdramilo iz žalostnih misli. »Naprej!« je rekla presenečeno, saj ni pričakovala obiskov. Vrata so se počasi odprla in prikazala se je svetlolasa kuštrava glavica. Spoznala je Mašo, vnukinjo gospe, ki je prišla v Dom pred nedavnim. Dekletce je vljudno pozdravilo.
»Kar naprej, Maša!« je rekla in si z naglo kretnjo obrisala solze. Proti njej se je stegnila dekličina ročica, v kateri je stiskala šopek zvončkov med temnim zelenjem bršljana.
»Joj, kako lepo!« je vzhičeno vzkliknila in segla po sveže nabranih rožicah.
»Ko smo prihajali sem, smo jih nabrali ob potoku in spomnili smo se tudi na vas,« je rekla deklica veselo, ko je videla, kako stari gospe žarijo oči.
»Ja, hvala ti, Maša, tisočkrat hvala. Ne veš, kako rada imam rožice. Vidiš, tiste pod ono sliko so popolnoma ovenele, takoj jih bom zamenjala s tem lepim šopkom, ki si mi ga ti prinesla.«
»Gospa, babica vas pozdravlja, jaz pa moram hitro iti,« se je poslovila deklica.
Zazdelo se ji je, da je v sobo posijalo sonce. Vstala je in zamenjala rože. »Ljubi Bog, vem, da si to prijazno deklico s šopkom zvončkov poslal ti!« je zašepetala.
Ko je legla nazaj v posteljo, je njen pogled zadovoljno počival na šopku zvončkov pred Zveličarjevo sliko.
Zvone
Bila je naša »babika«
Življenje daje in jemlje. Meni je vzelo prijateljico in sosedo. Užili sva dosti lepih skupnih dni, pomladi, poletij, jeseni in zim. Vezalo naju je iskreno prijateljstvo.
Včasih mi pogled otožno uide na sosednji vrt, kjer je še pred kratkim stala njena hiška. Zdaj je tam zelena trava in parkirišče, a moja soseda je v nebesih, v svojem večnem domu, kamor si je zmerom želela.
Pravzaprav smo se v ta kraj priselili nekako ob istem času. Obe sva kupili manjši hiši. Mi smo bili mlada družina z dvema otrokoma, onadva starejši par brez otrok.
Pričelo se je dolgoletno prijateljstvo in moja otroka sta ju preimenovala v dedka in babiko. Naše babice so bile daleč, ta pa je bila tukaj, prijazna in blizu. Postala jima je babika za vsak dan in vsako uro, kadar sta jo potrebovala. Prišli so dnevi, ko sta bila otroka sama, in naša ljubljena babika je ob slabem vremenu zunaj pazila, da v naši hiši ni ugasnila peč. Z dedkom sta otrokoma pripovedovala zgodbe in večkrat naluščila polno košaro koruze za našega pujska. Delala sem v tovarni, pogosto tudi cele noči, tako zahtevne nadure, in sem bila hvaležna za njeno skrb. Otroka pa sta ji to poplačevala predvsem z ljubeznijo.
Življenje je teklo dalje in oba sta se veselila sprememb v naših domovih. Onadva sta hiško lepo uredila, midva z možem pa sva pričela graditi novo.
Imela sem zelo malo časa, a včasih sva le šli skupaj na sprehod do bližnjega gozda. Pogovarjali sva se o vsem mogočem, najraje pa o knjigah. Gospa soseda je bila naročena na verski tisk, kupovala je Mohorjeve knjige in bila prijateljica Radia Ognjišče. Bila je zgledna kristjanka. Nekoč je prišla v našo župnijo Marija Romarica in moja soseda je vso noč molila v cerkvi in jo čakala. S hčerko sva se po njenem ljubeznivem vabilu pridružili vernikom v cerkvi v zgodnjem jutru.
Reka življenja teče dalje in se ne ustavi niti za minuto. Minejo lepi dnevi, pride čas, poln skrbi, in obratno. Moja soseda je postala vdova, moja otroka sta bila že kar samostojna, najino prijateljstvo pa se je krepilo. Če se nisva videli nekaj dni, sva se po navadi objeli in poljubili. Počasi se je starala. K sebi je vzela nečakinjo, ki si je na dvorišču zgradila nov dom. Dobila je krasne vnuke, ki jih je ljubila. Nekoč, ko je morala v bolnišnico, so jo tam obiskali. Ona se je potem pohvalila: »Prišli so moji vnuki in nikomur nisem rekla, da niso moji ta pravi. Saj zame so res moji, kajti poslal mi jih je Bog, ker nisem mogla postati mati.« In potem se je smejala.
Danes jo v mislih pogosto vidim, kako izčrpana od bolezni boža svojo odejo. Njeni prsti nemirno drsijo po svetlem blagu in govorijo o bolečinah. Na mizi je pogosto bel prt s svečko, križem in rožnim vencem. Ne zmore več poti v cerkev in pričakuje duhovnika. Njeno lepo čisto srce pa moli, moli.
Nekega lepega dne me je presenetila z darilom. Dala mi je knjigo Lepote slovenskih cerkva. Vedela je, da sem v njej zmeraj rada poiskala domačo cerkev, oltar moje mladosti. Vedela je, da po toliko letih še zmeraj nosim v srcu domotožje po pohorskih gozdovih in se nisem nikoli prav vživela v tole ravnino, kjer prebivam.
Malo pred smrtjo sem jo prosila, naj mi podari kakšno svojo fotografijo. Imela jih je več. Ozrla se je v podobo prelepe deklice s temnimi kitami, sedeče ob drevesu. Toda jaz sem raje izbrala drugo, takšno, ki so jo izklesala leta, preprosto, starejšo, kakršno sem poznala.
Nekega dne sva se dolgo pogovarjali. Ko sem odhajala, je vstala iz postelje in me pospremila do vrat. Poljubili sva se in objeli in ni me želela izpustiti. Nisem se zavedala, da je bilo to slovo. Kmalu zatem je umrla. Kar zaspala je.
Hvaležna sem ji za vso ljubeznivost in iskreno prijateljstvo. Bila je naša babika. Skozi neviden zid, ki naju loči, bi ji rada zaklicala: »Še enkrat bi bila vaša soseda!«

A. Protner, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2024), 82-83.