Dež in zeleni škornji

Včeraj dopoldne je padal dež. Najprej je nekajkrat močno zagrmelo in zabliskalo, potem pa se je ulilo kot iz škafa. Drevesa so se upogibala pod močnim vetrom. Takoj je bilo vse mokro, nastale so velike luže, ptički so se skrili, ljudje so se razbežali na svoje domove. Tisti, ki so imeli dežnike, so opletali z njimi, saj jih je veter sukal na vse strani in obračal, tisti brez dežnikov pa so bili takoj mokri, zelo mokri. Najpametneje so naredili tisti, ki so se ustavili in vedrili pod kakšnim kapom, pod streho, pred hišami ... Naliv se je kmalu polegel, še dolgo pa je rahlo rosilo.
Po kosilu sem obsedela ob oknu pri kuhinjski mizi. Gledala sem dež. Ne maram ga. Viharnega in močnega sploh ne, pa tudi rosenja nimam rada. Postanem žalostna. Postanem takšna kot vreme. Meglena, otožna, zaspana. Ne morem razumeti ljudi, ki jim je dež všeč. Tudi tistih ne, ki vzamejo dežnik in gredo na sprehod v dežju. Pa saj je pravzaprav vseeno. Oni pa ne razumejo mene, ki ljubim sonce in sem najsrečnejša takrat, ko sije na vso moč in je vse vroče in polno svetlobe in je jasno od obzorja do obzorja.
Gledala sem v siv dan in v drobne kapljice, ki so polzele po steklu, in mislila na ... na nič, na nikogar. Nikjer nobenega človeka. Ne, ni res! Iz sosednjega bloka sta prišla dva. Odrasel moški in fantek. Menda oče in sin, star tri, morda štiri leta. Oče z velikim črnim dežnikom, deček pa z majhnim pisanim dežnikom. Oba v kratkih hlačah, mali v zelenih škornjih. Gumijastih škornjih. Velikih. Morda celo prevelikih zanj. Postala sta mi zanimiva, še posebej, ko je mali zabredel v veliko lužo in po njej čofotal. Ko je prišel čez lužo, se je vrnil in zabredel še enkrat pa še enkrat. Oče se je luži izognil, gledal malega in potrpežljivo čakal. Gledal ga je, kako uživa v čofotanju. Ja, uživala sta oba. Zelo. In zdelo se mi je, da je mali obul velike zelene škornje prav zato, da bi čofotal po lužah. Šla sta naprej in našla novo lužo in mali je zabredel vanjo in jo prečofotal po dolgem in počez. In tako vsako lužo. In bilo jih je veliko. Zdelo se mi je, da mu oče kaže luže, da ne bi kakšne spregledal in šel mimo nje. In če se je to res zgodilo, se je mali vrnil in obdelal še to lužo.
Smejala sem se obema. Bilo mi je toplo pri srcu. Mislim, da je takih očetov zelo malo. Takih, ki bi v deževnem popoldnevu z otrokom klatili po dežju in mu kazali luže. Mislim, da so zelo redki. Ali se morda motim? Še na nekaj sem pomislila v tistem trenutku: ta deček ima prav gotovo srečno otroštvo. Lahko čofota po lužah. Gotovo mu dovolijo tudi, da se valja po travi po hribu navzdol, da ima zelena kolena, da se igra v peskovniku in ima polne žepe in polne čevlje peska in da peče potičke iz blata. Vsega tega se bo še dolgo spominjal. Tudi čofotanja po lužah v velikih zelenih škornjih ...
Ester, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2025), 83.