Cele misli

Petek popoldne je, Mara ga je komaj dočakala. V star pleten cekar naloži svoje zaklade. Brez njih ne more k dedku. Vrata se ne odprejo. V pehar je skrila sendvič z domačo panceto, steklenico hruškovega soka, star robec iz modrega blaga. In še nekaj.
Vsak petek Mara teče po glavni mestni ulici. Točno pet minut vijuga med pešci. Nato prestopi 10 betonskih stopnic, obide okrušen vogal, zajame zrak in ga zadrži. V veži doma upokojencev je namreč zrak gost, tak, kot ga srečaš v bolnišnici. Še 20 stopnic, in tretja vrata v desnem hodniku so tu. Za njimi je dedek. Tudi danes.
Zguban obraz zamaknjeno gleda skozi okno. Morda lovi misli, ki rade bežijo tja čez nasade hrušk … »Dober dan,« pozdravi Mara. Dedek jo pogleda. Gleda jo, a Mara čuti, da je ne prepozna.
Po glasu, ki zveni podobno kot megla, ve, da so vrata še zaprta.
Dedek se dotakne ročaja cekarja, ki ga je Mara odložila na mizo, in se nasmehne. S svojimi rokami jo je nekoč spletel … Mara previdno natoči hruškovec v kozarec in ga poda dedku.
Misli mu res nagajajo, a nos mu dobro dela. Povoha hruškov sok, srkne. Pogled se mu nekoliko zbistri. Mara se sedaj že lahko dotakne njegove roke, in dedek je ne odmakne. »Marija?« vpraša previdno. Mara se nasmehne. Dedek jo vedno zamenja za babico.
»Marijine oči imaš …« zamrmra dedek.
Premami ga vonj, ki se širi iz košare. Okorno se usede za mizo in s tresočo roko seže v košaro. »Prinesla si mi panceto, Marija!« Mara prisede. Ve, da v dedkovi glavi misli niso več cele. Kot polena so, ki jih bober grize na polovice. Dedek potrebuje čas … da se spomni. Potrebuje znane dotike, okuse in vonjave.
Ko dedek poje malico, mu Mara poda zlikan star robec. Starec si z njim obriše usta. Podrži ga v rokah. Misli so že bolj cele ... Bolj vesele! Pogleda Maro. »Podobna si moji Mariji. Od kod imaš moj cekar in moj robec?« Hotel je reči še moj sok in domačo panceto, pa ni bil čisto prepričan …
Deklica se nasmehne. Njeni zakladi tudi danes delujejo. Vrata v dedkove misli so že priprta. Kmalu bo lahko vstopila.
V dedkovo dlan stisne še nekaj. Dedek počasi razpre okorne prste. Med njimi se sveti droben rožni venček. Križek in deset zdravamarij. Dedek pogleda deklico: »Mara?« vpraša negotovo.
»Ja, dedek, Mara sem,« tedaj dedek prešerno razpre roke in deklica mu zleze v objem.
Juhej! Tudi danes ji je uspelo odkleniti vrata v sobo dedkovih misli. Stisne se mu pod pikajočo brado. Srečna je! Dedek jo je prepoznal.
Dolgo tako sedita. Okušata sok. Dedek moli babičin rožni venec. Mara šteje zdravamarije na dedkove prste. Ob deseti se dedek zamakne. Mara to čuti. Previdno zleze iz naročja.
Dedek jo pogleda: »Marija?« jo vpraša. »Mara pokima. Ga objame, zajame zrak in steče levo, mimo dveh vrat, po 12 stopnicah v vežo. Nazaj gre počasi. Kot polž čez hruško.
Babica ji je pred smrtjo podarila star rožni venček, ki ga je leta in leta nosila v žepu svojega predpasnika. Nešteto zdravamarij je odmolila z njim. Zdaj jih moli Mara. Ob torkih in ob petkih rožni venček položi v košaro, saj je del skrivnosti, ki odklepa dedkove misli. Ko dedek potipa rožni venček, se je spomni!
Vsak petek je tako. Marino skrivnostno zaporedje deluje! Malo jo je pa vseeno strah, saj ve, da bo prišel petek, ko je dedek ne bo več poklical po imenu. Takrat se bo dedek stisnil k Jezusu pod pikajočo brado in štel ulice in stopice, ki jih mora Mara še preteči in prehoditi, da se mu pridruži.
nn, (zgodbe), v: Ognjišče 10 (2025), 83-84.