Moje romanje na goro

Od doma se odpravim zjutraj, ko je še hladno. Sonce se je šele prikazalo, počasi je prilezlo izza Storžiča in s prvimi žarki obliznilo Jelovico.
Gora pred menoj se kar naenkrat zasveti, s temno zelenih smrek je zlezla tančica poletne megle in nebo je postalo jasno, obarvano nežno škrlatno. Pogledam v tisto bleščavo in stopim na pot. Ta me pelje najprej po ozki stezi, med pohojenimi travami in nizkim grmičevjem do zadnjih vaških hiš in naprej, čez polje. Tam se ustavim, malo se oddahnem, pogledam nazaj.
Cesta spodaj je še zmerom v megli, nad mano pa sonce! Sonce in modro nebo! Obrnem se in nadaljujem pot.
Ob koncu polja zavijem levo, proti gori. Mimo velikega ribnika grem in ograde, v kateri se pasejo konji.
Ko me konji začutijo, drug za drugim dvignejo glave, zahrzajo, nemirno zakopljejo s kopiti in me zvedavo gledajo.
Lepi so, tako kot je lepo sámo poletno jutro. Spočiti, gladkih hrbtov in svetlečih nozdrvi me pozdravljajo, ko grem mimo.
Navzgor se zagrizem z vso močjo. Pot na Jelovico je ozka, koritasta, kamenje je ostro in bode skozi superge. Smreke na levi in desni šume in smola, ki se cedi po deblih, opojno diši.
V podrasti vidim malinovje, borovničevje in veliko trav. Tudi grmičevje volčje češnje je vmes, a ta še ni dozorela. Sredi praproti in visokih, suhih trav dviguje glavo z drobnimi cvetkami rumeni dimjak. Vse okoli mene kar naenkrat postane rumeno, sončno in toplo ...
Na prvi poseki se ustavim in sedem na hrapavo deblo podrte smreke. Smola še vedno diši iz njenih ran, ne bo se še tako kmalu posušila.
Dam dlan nad oči in pogledam navzgor. Zdaj se bo začelo zares! Še bolj strmo bo postalo, neba med vrhovi smrek skoraj ni več videti, duh, ki veje iz gozda, pa je prijeten, močan in me opogumlja. Ko vstanem, pomežiknem v tanek sončni žarek: skozi goste smrekove veje je pribodel na pot, zaščegetal me je po licu in po očeh, stegnem roko za njim in mu za hip nastavim obraz.
Le za hip! Počivati zdaj ni več časa!
Spet grem naprej, z neko ihto, gledam v tla, pod noge, vsak korak posebej premislim, pot je vedno bolj strma in nevarna tudi. Glasovi vasi in ceste so že daleč za menoj. V smrekah in redkih macesnih me pozdravljata krivokljun in gozdni brglez.
Visoko v vrhovih se kmalu zaslišijo glasovi kanje. Veter, ki od tam zapiha, je strašljivo glasen, kakor da bi zaplahutala krila skobca ali kragulja nad mojo glavo, se mi zdi.
Moralo bi me preplašiti, pa me ne! Vse te glasove poznam in grem dalje. Ko se gozd končno le razredči, pridem spet na čistino. Na pravi gorski travnik! Gorski travnik sije pred mano v vsej svoji lepoti. Cveti primožek in kozja brada, živo rumena šentjanževka diši ob kraju in drobni kukavičniki, vijoličnim nageljnom podobni cvetki, se zibljejo na tankih stebelcih.
Niže spodaj je kotanja. Posejana s sviščem. Njegove temno modre čaše se dvigajo iz trav, iz trdih gorskih trav, žimnatega šaša, pahljačnice in ovsike. Na travnik stopim kot na preprogo. Pogledam naprej, vidim Kredarico in del Triglava, a le za malo, kmalu ju spet zakrije vejevje. Spustim se skozi tisto vejevje, tu in tam katero vejo ujamem v dlan, pa spet spustim. Steza je ozka, zarasla z visoko praprotjo. Do pasu mi seže!
Ko stopim spet na koritasto pot, se oddahnem. Niti koraka nisem zgrešila! K lovski koči stopim malo pred poldnevom. Sedem k ograji, zasopla in premočena, vendar svet, ki se odpre pred mano, me pri priči osveži.
Gledam sotočje Save Bohinjke in Save Dolinke in ju primerjam. Dve lepi gorenjski reki leno tečeta globoko pod mano in ne vem, katera je lepša. Ne morem se odločiti.
Nad njima je zvonik cerkve v Radovljici, zadaj za njim pa mogočna gorska gmota Karavank. Stol na sredini je ogrnjen z meglicami, najvišji vrh med njimi je. Pod vrhom, pri cerkvi svetega Petra, zvoni. Zvonjenje je milo, komaj slišno. Pokrižam se in se s solzami v očeh zahvalim Bogu, da sem tu. Da lahko stojim sredi te razkošne poletne širine in mrmram molitev zahvalo, da sem srečno prišla sem gor. Tako daleč sama!
Spet pogledam okrog, pa na drugo stran. Pred mano leži svet pod Karavankami, kjer so, kakor svetleče kocke sredi zelenja, posejane gručaste vasi in mesta, vse od kranjske ravnine pa do Žirovnice. Čisto v kotu, ko se Karavanke že stikajo z alpskim svetom, se vidi nekaj svedrastih oblakov sivkastega dima z Jesenic.
Na moji levi leži Blejsko jezero. Vidim ga le del, drugo je skrito med vejami, vidim grad na skali in obrise gora nad njim. V jezerski gladini odseva sonce. Na sredi jezera pa otoček s cerkvico. Sije v poletju kakor luč, večna luč veselja.
Zvon tam milo zazvoni, zamolklo, kakor večerni ave se sliši. Potem pa kar naenkrat vse utihne. V neki posebni milini ...
Pogled mi uide na reko spodaj. Na Savo. Beli savski prod se spet zasveti v soncu, ko pogledam navzdol, in cesta proti Radovljici blešči kakor od poletne plohe oprana njiva.
Ribno, Koritno, Selo pri Bledu ... Prelepe vasi in njive in kozolci, gorenjski stogovi med njimi, stojijo kakor varuhi med klasjem in travami.
V zvoniku nekje spodaj udari četrt, verjetno na Lancovem, pogledam v tisto smer, v smeri moje vasi in Pustega gradu, ki stoji in bedi nad njo.
»Rabite daljnogled?« zaslišim prijazen glas na moji desni.
»Ne,« rečem, »moram kar takole popiti to lepoto. Prav mi bo prišla za neke druge, temnejše čase, ko ne bom več zmogla sem gor.«
Človek me začudeno pogleda in odide s svojim daljnogledom.
Odprem oči in – gora je spet pred mano. Jelovica je pred mano in poletje je tu. Še vedno je lepa, obsijana s soncem, temno zeleno listje med vejami smrek se sveti z enakim žarom. Vse tako kot včasih ...
Verjetno prav zdaj cvetijo šentjanževke, primožek in kozja brada na robu tiste jase. In v visoki praproti se dviga proti svetlobi redki, bledo rumeni dimjak. Z vej visijo zrele črne jagode volčje češnje, vse, kar so pustili požrešni drozgi. Kanje take kraje samo preletijo ...
Prav od tam nekje se prikrade čuden duh samote in minljivosti.
Potegnem ga vase, sedim in čakam. Nič se ne zgodi ...
Hoje na goro ne bom nikoli več ponovila, to vem, spomin nanjo pa prav tako nikoli ne bo zbledel.
To je pa tudi nekaj!
In vedno bom, posebej zdaj, v svoji žalosti in trpljenju, iskala moč in voljo do življenja v teh malih, a zame tako velikih rečeh.
V spominih na moje zadnje romanje na goro ...
Polona Škrinjar