Dve dedovi ljubezni

Ded je ves sključen sedel na pručki pred hišo.
Rada sem ga imela in še ga imam rada, kako tudi ne, saj je on vedno imel še stokrat bolj! Vem, da me je imel od vseh vnukinj in vnukov najrajši. To pa vem zato, ker brez mene ni šel nikamor. Čakal me je, da sem pojedla kosilo, in sva šla. Čakal me je, da sem prišla iz šole, in sva šla. Čakal me je, da sem pritekla iz trgovine, in sva šla.
Šla sva v vinograd: on je nesel šapo, jaz pa v cajnici malico za oba. Zanj tudi pol litra belega, domačega. Vode pa nisva nesla od doma, saj sva se ustavila ob Katenčku, izviru hladne studenčnice. Tam sva sedla, nalila vode v steklenico, naredila požirek in klepetala. Prisluhnila sva ptičjemu petju, šelestenju dreves in vsem glasovom narave. Spet naredila požirek – vodo sva zajemala v dlani in opazovala sem mehurčke, ki so nastajali na gladini, ko je voda curljala skozi prste. Ded je odganjal muhe in z očmi božal čebele, ki so se pasla po cvetovih rastlin ob potoku. Potem si je zadal motiko na ramo in sva šla naprej. Bil je že malo zadihan, ko sva se za hip ustavila pri svetem znamenju ob robu sosedovega vinograda. Glasno sva se pokrižala, ded je vedno dodal kakšen vzklik v čast Materi Božji. Nikoli mi ni bilo dolgčas na tej poti.
Ded je znal pripovedovati tako zanimivo, da bi ga poslušala noč in dan. Spominjam se, da sem bila večkrat kregana, ker sem pozabila narediti, kar sta mi naročila mama in tata, ker sem ga tako zamaknjeno poslušala. Včasih jih je slišal tudi ded! Pa si tega ni gnal k srcu. Nasmehnil se mi je in me vzel v varstvo kot koklja piščeta. Vedno je bil moj ščit, jaz pa sem bila leta in leta njegova senca.
Opazovala sem ga, ko je delal. Vedno je imel priprta usta in ob najmanjšem naporu je rahlo potisnil jezik iz ust, kot da bi si tudi z njim pomagal pri delu. Vedno je kaj počel in vsega se je lotil. Treba je bilo narediti lestev. Zakaj pa ne? Zakrpati streho nad hramom, nasaditi motiko, vile. Treba je bilo iz vrbovih šib splesti nahrbtni koš, oplesti flaškon in še marsikaj drugega. Tudi na vrtu je bil pravi mojster. Več let je delal ‘na mandriji’, kot je pravil, na Sardiniji. Tam so sejali cele njive radiča, solate, korenja, peteršilja. “Od vidga do vidga,” je pravil, je bil na njivi. Na svežem zraku. Zvečer pa utrujen za umret. To svoje znanje, izkušnje je prenesel na svoj domači vrt ter na svoja sinova in hčerko. Tako je ljubezen do zemlje prehajala iz roda v rod.
Najbolj pa je moj ded užival pri delu s čebelami. Naravnost oboževal jih je. O njih mi je pripovedoval s takšnim spoštovanjem kot o ničemer drugem. “Čebelice umrejo, ne poginejo,” je govoril. “Kapo dol pred njimi, neutrudno delajo cele dneve, dan za dnem.” Ko je rekel ‘kapo dol’, je res snel z glave baretko, od katere se je ločil samo med spanjem. Za svoj prvi panj je sam ulovil čebelji roj v škatlo od čevljev, ko je bil star dvanajst let. Od takrat je bil stalno povezan s čebelami. Številni čebelarji so poznali mojega deda, spraševali so ga nasvete. Vabili so ga na svoja srečanja. Svoje izkušnje jim je z veseljem posredoval.
Najraje pa se je ukvarjal s svojimi ljubljenkami. Na glavo si je poveznil čebelarski klobuk s tančico, si nataknil rokavice in stopil v čebelnjak. Tam je pregledoval satovje in se pri tem pogovarjal s čebelami, ki so mirno letale okoli njega.
Hvaležno so mu vračale njegovo ljubezen in skrb. S svojim medom so skrbele tudi za naše zdravje. Ded je bil vesel, da sem rada imela med. Jedla sem ga z maslom namazanega na kruhu, raztopljenega v čaju ali mleku.
Pred čebelnjakom na vrtu je naredil lesno klopco. Na njej sva z dedom presedela veliko ur. Ob takih prilikah je včasih pokadil pipo tobaka. Počasi je vzel iz žepa pipo, iz drugega zavitek tobaka in počasi, počasi, s posebnim užitkom pipo natlačil, jo prižgal in molče vlekel. Kadil je samo na tisti klopci pred čebelnjakom, v moji družbi in v družbi svojih čebel. Bila sem srečna, saj sem čutila, da so ti lepi trenutki posvečeni tistim, ki jih ima najraje. Tudi ded je bil srečen. Zgodilo se je, da smo morali čebelnjak preseliti na bolj oddaljeno njivo in sicer zato, ker je bil sosedov fantiček alergičen na čebelji pik. Nekega dne ga je pri igri z drugimi otroki pičila čebela, ga je tako prizadelo, da so morali takoj poiskati zdravniško pomoč. Ded je fantiča še tisto popoldne obiskal, ga potolažil in se mu opravičeval. Malo za šalo, malo zares je zatrjeval, da tista čebela, ki ga je pičila, gotovo ni bila njegova, kajti njegove so lepo vzgojene. Ko so čebele zvečer zaspale, mu je sin pomagal seliti čebelnjak malo proč od hiš.
Tudi v novem okolju so se čebele dobro počutile, ded je bil zadovoljen. Tisto leto so nanosile veliko medu, tako da je ded z njim razveselil tudi bolj oddaljene sorodnike. Tako mu je narekovalo srce. Ponosna sem bila na svojega deda.
Zdaj je ded opešal. Sedi na pručki pred hišo in tiho razmišlja. Njegov čebelnjak je osamel, panji so prazni. Na bližnji cvetoči lipi brenčijo čebele, a nobena ni od njegovih. Ded je dvignil glavo in s pogledom božal svoje drobne prijateljice. V njegovem srcu nikoli ni zamrla ljubezen do njih, kakor ne bo nikoli zamrla moja ljubezen do njega, mojega zlatega deda.
BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče 2015, 8, str 50-51