Notranji glas

Vožnja proti domu je bila enolična. Avto se je pozibaval na neravni cesti, pokrpan asfalt je dal jasno vedeti, da izboljšanja lep čas ne bo videti.
Jure je pritisnil na sklopko in zamahnil z roko, kot da bi odganjal sitno muho. Ne, ne bo se prepuščal turobnim mislim. Velikokrat se je moral pošteno potruditi, da jih je pregnal in si je priklical v spomin kaj lepega. Danes mu to ne bo posebej težko. Dan v službi je prijazen. Nenavadno lahek. Izpolnjen, prežet z dobrim občutkom. Pa tako malo je bilo potrebno za to!
Začetek dneva je bil pravzaprav dokaj navaden. Rutinski kot vsi drugi dnevi. Zvonjenje budilke, hlastanje po gumbu za utišanje nadležnega brnenja v napol budnem stanju in tista nadležna pomisel, da bo treba vstati. Zelo se je moral potruditi, da si je pričaral drugačno razpoloženje.
Glej, vesel bodi, da lahko vstaneš. Da si zdrav. Najprej to. Potem, da imaš službo. Koliko jih je, ki jo zaman iščejo, pošiljajo prošnje od podjetja do podjetja ... Koliko je takih, ki so že davno obupali, pa množica mladih, ki si brez službe ne morejo ustvariti družine in samostojno zaživeti
»Službo imam, kaj ni to super!« je zrecitiral sam sebi še z glavo pod odejo, vstal in začel z jutranjo telovadbo. Upal si je biti glasen, saj je vedel, da žena ne spi. Zjutraj se je vedno zbujala pred njim. On je včasih z veseljem poležal še kakšno minuto, kadar mu ni bilo treba iti v službo, njej se ni dalo. Pa bi lahko, saj njej ni bilo treba v službo. Narobe svet. Razumi, kdor more.
»Tebi se možgani kisajo tudi ponoči,« je zaslišal glas boljše polovice. »Vsako jutro si čuden.«
»Kisanje pomeni zorenje, plemenitenje. To je tako kot z zeljem ali repo. Možgani se mi plemenitijo, vsako jutro sem vedno bolj dobre volje,« se je zasmejal in se odpravil v kopalnico. Ni ji zameril. Takšna zbadanja sta držala njun zakon pokonci že dolgo časa. Brez tega bi bilo bolj dolgočasno.
»No, tako...« je pozdravil, ko je bil pripravljen za na pot.
»Srečno, zeljnata glava, pa pazi, kako voziš!«
Zaklenil je garažna vrata in sedel v avto. Z mislimi je bil že v službi. V spomin si je priklical včerajšnje opravke in se pripravljal na izzive današnjega dne.
Ko je s stranske ceste zavijal na glavno, je na avtobusni postaji s kotičkom očesa ujel zgrbljeno postavo. Prepoznal jo je.
»Matejčeva mati je,« mu je poblisnilo v možganih. »Najbrž gre v mesto po nakupih.«
»Ustavi ji!« se je oglasilo nekje globoko v njem. »Vzemi jo v avto!«
»Nimam časa. Mudi se mi.« Obrnil je glavo, da se ne bi srečal z očmi ženice na postaji, in odpeljal mimo. Tudi če ga je prepoznala, bo mislila, da je pač ni opazil.
A glej ga, zlomka, prejšnje sproščeno počutje je v hipu izginilo neznano kam. Kot da bi skopnelo kot jutranje meglice. Jure se je nemirno presedal za volanom. Vanj se je naselil nelagoden občutek. Širil se je od srca čez prsi in se mu zajedal nekam v želodec in drobovje. »Vzel bi jo bil s sabo. Kaj se izgovarjaš na čas! Nikoli se ti ne sme muditi toliko, da ne bi mogel izgubiti tiste minute,« mu je očitala vest,
»Pa se mi mudi, res se mi mudi!« je Jure poskušal biti sam sebi dober advokat. »Ona pa ima čas in avtobus jo bo kmalu pobral ter jo zapeljal v mesto ...«
»Kaj pa, če ga še ne bo tako hitro? Dandanes vozijo medkrajevni avtobusi zelo poredko. Posebno zdaj, v času šolskih počitnic. Čakala bo morda še dolgo. Niti sesti nima kam.«
»Ah, bo že. Saj je v utici klopca. In streho ima nad glavo.«
»Prepih, ne pa streho! In tista klopca je vsa umazana, otroci skačejo po njej, ko čakajo na avtobus.«
Jure je bil že kakšen kilometer oddaljen, a notranji glas mu ni dal miru. Zatežil mu je s takšno silo, da ni več pomišljal. Na prvem odcepu je vklopil smerokaz in na stranski cesti obrnil. Vrnil se je se do avtobusne postaje in odprl vrata.
»Kam pa ste namenjeni, mati Matejčeva? Vas lahko zapeljem?«
»Prosim,« je bila presenečena ženica. »O, vas pa poznam. Saj ste ...«
»Seveda sem,« se je zasmejal Jure. »Prav ste uganili. Kakšne opravke imate?«
»K zdravniku moram, napotnico imam za laboratorij. Kri mi bodo vzeli. Zdaj na stara leta, a ne? Zdaj nam jemljejo kri, ko jo imamo samo še za vzorec.«
Jure se je zasmejal. Matejčkova pa se je razgovorila in je žuborela kot potoček. Poznalo se je, da živi sama in je lačna pogovora z ljudmi.
»Kako ste prijazni, da ste ustavili. A veste, mladi danes ponavadi peljejo kar mimo in pogledajo proč. Saj niti ne vem, če vozi kak avtobus. Pa noge me tako bolijo, da vam ne morem povedati ...«
»Vem, zato sem vam ustavil,« je Jure pral svojo grešno dušo.
»Vi ste pa res dobri ... Potem moram še na občino, na upravno enoto. Veste, izgubila sem osebno, pa si moram naročiti novo. Saj ne vem, kam sem jo založila. Vedno sem jo imela v torbici. Prebrskala sem torbico, ni je. Tudi posteljo sem premetala in nočno omarico, res ne vem. Ukradel pa mi je vendar ni nihče. Sicer pa dandanes človek res ne ve ...«
»Ko si boste dali napraviti drugo, boste gotovo našli staro,« se je pošalil Jure.
»Kajneda? Ja, tudi to je mogoče, čisto mogoče.«
Med tem pogovorom, bolje rečeno samogovorom matere Matejčeve, sta prispela v mesto. Stara ženica ni vedela, kako bi se zahvalila. Končno se je z Juretovo pomočjo izpletla iz varnostnega pasu in izstopila iz avta. »No, pa sem tukaj. O, kako sem vam hvaležna. Koliko sem dolžna? Res, povejte ...«
»Nič, nič ... Bilo mi je spotoma.« Komaj se je ubranil.
»No, potem pa srečno vožnjo in še enkrat hvala.«
Jure je prikimal in odpeljal naprej. Podoba stare ženice je ostajala za njim in v njegovem srcu. Vedel je, da bo dan, ki ga je tako začel, sončen in srečen.

TACER, Aleš. Ognjišče (2015) 7, str. 50