To sem vam moral povedati

Pogosto sem se spraševal, kaj bom postal, ko bom velik. Bratu je bilo vseskozi jasno, da bo električar, sam pa se nisem mogel odločiti, kaj bi pravzaprav rad počel. Oče je bil kamnosek. Do kamna je čutil veliko spoštovanje, skoraj ljubezen, težko delo pa ga je počasi izčrpavalo. To sem dobro čutil. Nekoč sem mu omenil, da bi se šel tudi jaz učit za kamnoseka, pa me je resno pogledal in vzel moji roki v svojo veliko dlan. »Nekam drobni sta,« je dejal, »še veliko žgancev boš moral pojesti, potem pa ...«
V tretjem in četrtem razredu smo imeli učiteljico, pri kateri sem čutil, da nas ima rada, čeprav je vselej dajala prednost deklicam. »Ko bom jaz učitelj, ne bom delal razlik!« sem si mislil, in še sam ne vem, kdaj se je vame priplazila misel, da bi bil lahko učitelj. Ko sem svojo namero povedal mami in očetu, sta me začudeno pogledala. »Potem ne boš smel hoditi v cerkev,« je dejala mama. Na to še pomislil nisem. Tako je pač bilo v tistih časih. Pogledal sem očeta. Na njegovem obrazu sem zaznal neki ponos. »Se bo že nekako uredilo,« je dejal.
+++
Po malo ovinkastih poteh sem res pristal med pedagogi – kot vzgojitelj v dijaškem domu. Dodelili so mi skupino fantov prvega letnika tehniških šol, ki so pred dnevi še uživali počitnice in varnost domačega okolja, zdaj pa so izgubljeno hodili po neznanem mestu ter se privajali na nove sošolce in profesorje. Nekateri so zaradi domotožja hoteli kar oditi domov in blažil sem njihovo stisko kot sem vedel in znal. Drugi pa so se po prvih negotovih dneh hitro znašli in se kar preveč razživeli. Prevzel jih je občutek svobode. Z njih so kar naenkrat odpadle vse omejitve, ki so jim jih predstavljali starši, in pozabili so na vse njihove dobre nasvete. Stopil sem na mesto staršev in jih omejeval ter spodbujal, pohvalil in grajal, Vsem pa sem dopovedoval, da si moramo zaupati in biti med seboj odkriti.
»Fantje,« sem jim pogosto govoril, »vem, da imate veliko domišljije, ampak veste, veliko lažje bomo živeli drug z drugim, če si bomo zaupali, da bomo vedeli, pri čem smo. Lažje bom poiskal pomoč, ko vam bo kje zaškripalo, in vam svetoval, če boste želeli.« Pogosto so se strinjali z menoj, včasih tudi ne. Kaj pa so zares mislili, mi je ponavadi ostalo skrito za njihovimi pogledi.
Tako je minilo leto. V naslednjem šolskem letu, ko so bili v drugi vzgojni skupini in so imeli drugega vzgojitelja, mi je eden od fantov oponesel: »Narobe ste nas učili!«
»Narobe da sem vas učil?« sem bil presenečen.
»Ja, vi ste nam rekli, da moramo biti odkriti in povedati vse po pravici.«
»Ali je to narobe?«
»Seveda je. Ko našemu vzgojitelju na primer po pravici povemo, kam bi radi šli, nam ne dovoli, če pa se mu primerno zlažemo, ni nobenih ovir!«
»Prej ali slej se laž obrne proti nam,« sem spravil iz sebe. Videl je, da me je prizadelo. »Se bomo že naučili presojati ljudi,« je dejal in me pustil s svojimi mislimi. Na ta pogovor sem se v naslednjih letih še velikokrat spomnil.
+++
Veliko fantov in deklet je po odhodu iz našega doma čez leta prihajalo nazaj na obisk. Vesel sem jih bil. Obujali smo spomine na skupna leta, pripovedovali so mi o drobnih dogodkih, ki so s pogledom nazaj dobivali čisto nov pomen, in pogosto priznali, da so bila to njihova najlepša leta. Sedaj gledajo na vse tedanje težave in probleme kot na pihanje blagega vetriča.
Od vseh obiskovalcev sem se morda še najbolj zapomnil Davida, ki je bil v srednješolskih letih pravzaprav neopazen. Zapomnil bi se ga verjetno samo po nekem dogodku, ko je bil v tretjem letniku. Bil je vesten in delaven, zato je naredil program, ki jim ga je pred odhodom na zimske počitnice dal profesor tehniškega risanja, večina sošolcev pa ne. Dogovorili so se, da bodo profesorju rekli, da jim ni ničesar naročil. Že nekajkrat so se tako izognili delu ali ga vsaj prestavili za nekaj dni. Vedeli so namreč, da je profesor silno pozabljiv. Tokrat pa je profesor vztrajal in jim povedal, da si je zapisal, kaj jim je naročil, in da bodo vsi dobili negativno oceno. Domski fantje so vedeli, da je David program naredil, zato so ga obdolžili, da jih je on zatožil.
Ko sem nekega večera stopil v njihovo sobo, so vsevprek vpili na Davida.
»Kaj se dogaja?« sem resno vprašal.
»David je izdajalec!« so zakričali, David pa je ponavljal: »Ni res!«
S težavo sem ugotovil, kaj se je zgodilo.
»David, si res povedal profesorju?« sem ga ostro vprašal.
»Prisežem, da nisem!«
»Ste slišali?« sem dejal, oni pa so še kar naprej vpili, da je izdajalec. »Jutri bo vse jasno,« sem rekel. »Telefoniral bom na šolo.«
Moja odločitev jih je presenetila. Še sam sem se nekoliko bal, da jim ne bi zakuhal kakšnih neprijetnosti. Ampak kolikor sem poznal profesorja, sem upal, da me bo razumel. »Mularija!« je dejal, ko sem mu razložil, zakaj ga kličem. »Res sem postal pozabljiv. Saj veste – leta. Še malo, pa bom šel v penzijo. Slutil sem, da me izigravajo, zato sem si vse zapisal. Tokrat so se ušteli! Ampak da so nekoga obtožili? Prav lepo naj se mu opravičijo!«
Poklapano so poslušali, ko sem jim povedal, kaj sem zvedel. Nekaj so momljali, ko so se mu opravičili, na Davidovem obrazu pa sem opazil droban nasmeh. Vzdušje v sobi je bilo odslej bolj prijetno.
Po morda šestih ali sedmih letih se je David spet oglasil v domu. Vesel sem ga bil, tako kot vsakega. Vedno je bil redkobeseden, tokrat pa je bil zelo zgovoren.
»Veste,« je začel, »prišel sem vam povedat, da ne bi šel na faks, če me ne bi vi spodbudili.«
»Kaj res?« sem se začudil, ker se tega resnično nisem spominjal. »Pa si ga tudi končal?« sem hotel vedeti.
»Sem, in tudi magisterij sem naredil,« je nadaljeval.
»Tega sem pa res vesel.«
»In poročil sem se in lani se nama je rodila hčerka.«
»Ja, čestitam!«
»No, ampak nisem vam prišel povedat tega.«
»Ne? Kaj pa si potem mislil povedati?«
»Veste, moram vam povedati, da smo marsikatero ušpičili, ko smo bili v domu, in da za veliko stvari niti ne veste.«
»To se mi kar zdi, da je tako.«
»Veste, prav vse smo prinašali naokoli in izigravali. Tudi vas.«
»Si predstavljam.«
»Veste, to sem vam hotel povedati: kadar smo prinesli naokoli druge, se nam je dobro zdelo, kadar pa vas, nas je pekla vest. To sem vam moral povedati.«
»Dobro, da si mi prišel to povedat. Včasih imam občutek, da stojim na mestu.« Še sam ne vem, kaj sva se pogovarjala potem. Morda so bile besede sploh nepomembne.

JARC, Janko. Smiljan. (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 9, str. 18-19.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.