“Rada bi te blagoslovila”

V jedilnici naše proizvodne hale smo se zbrale vse delavke, ki smo danes delale za istim tekočim trakom. Pol ure časa smo imele za malico, potem pa smo morale nazaj na delovno mesto. Nobena ni smela manjkati, ko se je delo začelo, zato smo bile tudi sedaj vse za mizo. Čas hitro teče in pol ure je brž mimo ...
Sodelavka, najmlajša med nami, je na mizo položila svojo vrečko z malico. Zadišalo je po suhi prekajeni klobasi in domačem kruhu.
»Stara mama mi je dala malico, ko sem jo včeraj obiskala,« se je nelagodno opravičevala, ko je videla, kako smo uživale v vonjavah, »pa nimam drugega s seboj. Ne bi vam rada vzbujala želja, saj vem, da je premalo za vse.«
»Pa saj imamo vsaka svojo malico. Naj ti ne bo nerodno. Čeprav je pa treba priznati, da diši res lepo – tako domače.«
Zagrizle smo vsaka v svoj sendvič, ko je ena od starejših sodelavk začela tiho pripovedovati: »Bila sem na prvem obisku pri svoji bodoči tašči. Zelo lepo me je sprejela pa tudi postregla. Iz shrambe je prinesla prav tako dišečo klobaso in postregla še s toplim domačim kruhom. Morala sem se zadrževati, da nisem lakomno planila na hrano, saj sem bila noseča in sem imela zelo velik apetit. Skrivala sem svoj napeti trebuh za ohlapno jopico in resno zanikala in odkimavala, ko je tašča namigovala na vnučka. Ampak tašča se je s svojim sinom kar odločno pogovorila, da če misliva, da sva za skupaj, pač nimava kaj čakati. Dogovorili smo se, da premislimo o ohceti, kdaj in kje bo, in se dobimo čez dober teden, da vse uredimo. Prav oddahnila sem se, ko sva odhajala, in upala sem, da le ni videla moje nosečnosti.
Kmalu sva bila spet pri njih. Tašča je svojega sina odpeljala na neko nujno delo izven hiše, meni pa je rekla, naj počakam v sobi na peči. Kar nekaj časa je ni bilo nazaj in skušnjava je bila prehuda. Smuknila sem v shrambo in ukradla klobaso (še zdaj ne vem, kaj mi je takrat bilo) ter z njo pohitela nazaj na peč. Jedla sem jo hitro in nisem je imela niti časa dobro prežvečiti. Globoko sem se oddahnila, ko sem jo pojedla prej, preden sta se vrnila.
Bilo me je sram storjenega dejanja in želela sem si samo domov. Tudi klobasa, ki jo je tašča prinesla na mizo, ko sta se vrnila v hišo, me ni pritegnila.
Kmalu je bila poroka. Preden smo se razšli, me je tašča povabila stran od drugih ter mi čisto mirno rekla: »No, od sedaj naprej pa ne skrivaj več nosečnosti. Zaljubljenost, ljubezen in nosečnost se zrcalijo na obrazu vsake ženske in jih ni mogoče skriti. Veselim se vnuka, ki prihaja, in vsakič, ko boš prišla, boš lahko iz shrambe vzela klobaso, če si boš zaželela.«
Zajokala sem in se ji opravičila za ukradeno. »Ja, tudi klobasa preveč diši, da bi jo lahko utajila. Nič ti nisem zamerila, čeprav bi bilo prav. da bi vprašala ali pa počakala, da jo jaz postrežem. Ne bi imela slabe vesti in ne bi si očitala. Tudi z otrokom bi bilo prav, da bi počakala, pa če se je zgodilo drugače, je pač treba to sprejeti z vsemi posledicami. Danes pa si vzemi čas in blagoslovi svojega moža, ko prideta domov, četudi bo vajina poročna noč drugačna kot bi lahko bila. Saj si verjetno že slišala za rek: Z Bogom začni vsako delo, da bo dober tek imelo.«
»Hvala vam za dobrosrčnost in oprostite. Slabo sem začela, upam, da se bom naprej bolje izkazala,« sem rekla skozi solze.
Objela me je in me dolgo držala objeto. Moje iskreno kesanje je počasi iz telesa pregnalo sram in žalost in občutila sem tako hvaležnost, da sem ji tudi sama lahko iskreno vrnila objem. Sklenila sem, da bom upoštevala njen nasvet.
Ko sva z možem prišla v najino podnajemniško sobico in se utrujena, vesela odpravljala k počitku, sem se zazrla v njegove oči in mu rekla: »Rada bi te blagoslovila.«
»Kaj? Blagoslovila? Kaj pa je zdaj to?« mu ni bilo čisto nič jasno.
Postavili sem se tik predenj, ga gledala v oči in se dotikala delov, ki sem jih blagoslavljala, in jih pokrižala.
»Blagoslavljam tvoje oči, ki me bodo gledale, da bi me vedno zmogle gledati z ljubeznijo in naklonjenostjo; blagoslavljam tvoja ušesa, ki me bodo poslušala, da bodo tudi takrat, ko moj glas ne bo prijeten, zmogla razumeti da te imam rada; blagoslavljam tvoja usta, ki mi bodo govorila, da bi govorila vedno iskreno; blagoslavljam tvoje roke, ki me bodo držale v objemu in nama pomagale služiti vsakdanji kruh; blagoslavljam tvoj um, da bi znal pošteno presoditi, ko se bodo kresala najina mnenja; blagoslavljam tvoje telo, ki me bo varovalo in mi nudilo zavetje in oporo in me objelo, ko si bom želela tvoje bližine.«
Objela sem ga močno kot še nikoli do tedaj. Njegovo telo je vzdrhtelo in ganjen je zajokal.
Objeta sva obležala in uživala v blagoslovu, ki se je pretakal po najinih telesih. Najina telesna ljubezen je bila do takrat kljub zaljubljenosti drugačna – strastno vihrava in s prisotnim strahom, da naju kdo zasači, saj sva vedela, da kradeva. Skrivala sva se in se sramovala svojih dejanj, sedaj pa je bilo drugače, čisto drugače.
Ko sva medse povabila Boga in prejela njegov blagoslov, je bil to pravi temelj in pravi začetek najine zveze. Bilo je veliko lepše kot prej, ko mi je tašča dovolila v svojo shrambo, kjer si bom lahko vzela klobaso vedno, ko bom lačna ali si jo bom zaželela.«
Katarina

Ognjišče (2015) 9, str. 36