Zakaj nosiš očala?

»Zakaj nosiš očala?« je Kaja presenetila mamico, ki je sedela pred računalnikom in bila z mislimi pri delu.
»Da bolje vidim,« je mimogrede odgovorila Simona s stavkom, ki ji je od nekod ostal v spominu, ne da bi odtrgala pogled z ekrana.
»Saj te nisem vprašala, če vidiš ali ne. Zanima me, zakaj nosiš očala?«
Mamica je samo presenečeno pogledala iznad očal in ni vedela, kaj naj ji odgovori.
»Ali z očali vidiš, česar jaz ne vidim?« jo je Kaja pozorno gledala s široko odprtimi očmi.
»Joj, kako ti pride kaj takega na misel! Česar ni, se ne da videti,« ji je hitro odgovorila z glasom, ki je dal vedeti, da bi rada delala naprej.
»Tudi z očali ne?« je vztrajala Kaja.
»Saj ni pomembno!« je bilo čutiti nejevoljo v njenem glasu. »Pa ravno sedaj me moraš...« Sredi stavka se je ustavila. Pogledala je na ekran, nato pa Katjo, ki ni umaknila pogleda z njenega obraza. Simona je v sebi zaslišala stavek, ki si ga je tolikokrat ponavljala: Tudi jaz bom takšna mamica!
+++

Morda je bila malo večja kot je sedaj Kaja. S starejšim bratom sta se vračala od nedeljske maše. Pritekla je v kuhinjo. Mama, ki je bila z očetom pri jutranji maši, je stala pred štedilnikom in nekaj rezala.
»Mami ...« je plaho začela.
Mama jo je mimogrede pogledala in delala naprej.
»Mamica,« je ponovila z malo bolj odločnim glasom.
Mama je začutila, da se skriva v njenem glasu nemir. Poiskala je zajemalko, na hitro pomešala po posodi, ki je bila na štedilniku, primaknila stol, se usedla in vzela Simono v naročje. »Kaj si mi hotela povedati?«
Simona je malo počakala, kot da zbira pogum. »Ko sva se z Gašperjem vračala od maše, sva se lepo pogovarjala. Potem pa sta naju dohitela dva fanta ...« ji je sredi stavka zmanjkalo glasu.
»Katera fanta?« je vprašala mama in pohitela k štedilniku, ker se je začelo iz ponve kaditi.
»Eden je pri maši ministriral, drugega pa ne poznam.«
»In ...?«
»In potem se je Gašper pogovarjal samo z njima,« je šlo Simoni že malo na jok.
»O čem so se pogovarjali?«
»Saj ne vem. Ničesar nisem razumela. Meni je bilo pa dolgčas.«
»In ...?«
» ... in na križišču so se ustavili in še kar naprej klepetali. Rekla sem, da hočem iti domov, pa me niti slišal ni. Potem sem mu rekla ...« je malo počakala, »da je tečen ... in da ga ne maram.«
»To si mu rekla?« se je začudila mama. »Gotovo se je razjezil?«
»Ne, ni se razjezil. Samo rekel je ...« je Simona povedala med jokom, »da sem nemogoča in da zato jeseni ne bom smela z njim hoditi ...« Krčevito je stisnila mamino roko. Besede kar niso mogle iz nje. Kot da je je strah že same misli. »Da ne bom smela hoditi z njim v šolo, ko bom šla v prvi razred. Tako je rekel.« Skozi solze je zrla v mamin obraz. »Potem sem pa kar stekla domov,« je še dodala.
Mama je skrila nasmeh, stisnila Simono k sebi in jo pobožala po laseh. »Ti moja punčka ti,« je mama počasi začela, »tega mu pa ni smela reči.«
»Če mi je pa bilo dolgčas.«
»Vseeno. Saj obe veva, da ga imaš zelo rada.«
»Seveda ga imam. In gledal ni čisto nič jezno,« je z olajšanjem dodala.
»Vidiš, dobro poznam Gašperja in vem, da ni mislil resno.«
»Kaj pa če je?« je šlo Simoni spet na jok.
»Najbrž je tisto rekel zaradi onih dveh fantov,« jo je tolažila mama. Simona bi jo rada vprašala, zakaj, pa je slutila, da tega verjetno ne bi razumela«
»Ko pride domov, se bomo pogovorili. Moraš pa tudi ti paziti, kaj govoriš,« je dodala z dobrohotnim glasom.
Juha na štedilniku je vrela in kipela izpod pokrovke. Toda mama jo je še kar naprej stiskala k sebi in jo nežno božala po laseh ter ji obrisala še zadnje solzice.
Simona si je pomencala oči in se še bolj stisnila k mami. Tako prijetno ji je bilo. Tudi jaz bom takšna mamica, si je dejala.
+++
Skoraj zaslišala je tiste svoje besede, čeprav so bil izrečene le v mislih.
Simona je odložila očala in dvignila Kajo v naročje.
»Glej: vidim te tudi brez očal. Še bolje. Čisto od blizu,« ji je dejala z veselim glasom, jo pobožala po laseh in jo objela.
Kaja je čepela v njenem naročju kot v toplem gnezdu. Niti premaknila se ni. Simoni se je zazdelo, da je ta majhna deklica, ki se greje v njenem objemu, ona. In zaželela si je, da bi to trajalo dolgo, dolgo.
Toda Kaja je kar naenkrat zlezla iz njenega naročja, mimogrede pogledala skozi očala, ki jih je mamica odložila na mizo, da bi videla, kaj se v resnici vidi skoznje, in pohitela iz sobe. »Moje punčke so tako same in me čakajo,« je rekla in odvihrala skozi vrata, da jih ni imela niti časa zapreti za seboj. Simona bi najraje stekla za njo in jo stisnila k sebi. Pa jo je le gledala skozi priprta vrata in prisluhnila Kajinemu vnetemu pogovoru s punčkami. Da jim bo vsem kupila očala, bodo videle tako dobro kot njena mamica.
Simona je vzela očala z mize in jih obdržala med prsti. Skozi leče je gledala na predmete, ki so neurejeno ležali po pisalni mizi. Bili so veliko večji kot v resici, nejasni in čudno spremenjeni.
»Videti bi morali tudi želje in misli,« je pomislila, ko je znova sedla k računalniku. Z delom pa še kar nekaj časa ni mogla nadaljevati.
JARC, Janko. Smiljan. Ognjišče (2015) 10, str. 18