Pesem klopotca

»Naj vsak od vas napiše prosti spis, katera pesem je za vas najlepša,« je profesorica na gimnaziji potrkala po mizi. »Pišite o svojih občutkih, ko poslušate to pesem. Kar napišete, naj bo kratko in jedrnato.« Potem je vzela v roke knjigo in se zatopila v njeno vsebino.
Bila je že nekoliko starejša, le malo let ji je manjkalo do upokojitve. O njenem zasebnem življenju ni vedel nihče nič, vedelo se je le, da živi v bloku v enosobnem stanovanju, ki ga je kupila na kredit, da vozi starega forda, ki se je še komaj držal skupaj, in da veliko in rada pomaga starejšim ljudem in revnim družinam. Šušljalo se je, da včasih celo plačo da za nakupe in hrano razdeli, edino položnice plača, živi pa od fižola in zelenjave, ki jo od časa do časa pripelje od nekod – od kod, pa ni vedel nihče. Skratka, živela je svoje življenje, sama, brez družine. Ko je v mladosti hudo zbolela in so ji zdravniki povedali, da ne bo nikoli mati, si tudi moža ni iskala. »Le kaj mi bi bil, družbo v hiši mi dela televizor, ob večerih mi krajšajo čas knjige, nihče ne prihaja pozno domov, poseda pred televizijo in gleda nogomet, meni je tako všeč,« se je rada pošalila. Vsi so jo sprejeli in jo imeli zelo radi.

zgodba1 10 2014Učila je slovenščino na gimnaziji ter vodila pevski zbor, malo za hobi je tudi učila klavir, zastonj seveda, in uživala, če je lahko komu kaj dobrega naredila. Sprva se je mogoče komu zdela čudaška, a je takoj, ko jo je bolje spoznal, spremenil mnenje o njej.
Stopila je po razredu in pobrala spise. Vse strani so bile popisane, le Matevžev list je bil skoraj prazen. Napisal je samo en stavek: »Zame je najlepša pesem klopotca; če jo hoče kdo slišati, ga, ko dozori grozdje, povabim v gorice, da ga bomo skupaj poslušali.« Samo to in nič več.
Obstala je in ga molče gledala. Tako kot o njej, tudi o Matevžu ni nihče veliko vedel. Samo to, da prihaja iz Prlekije, da se vsak dan vozi v Maribor z avtobusom in da je ves zakopan v učenje. Če je le mogel, je že med poukom pisal domače naloge; kdaj pa se je učil, je lahko slutila, da le med vožnjo, doma gotovo ni bilo časa.
»Matevž, držala te bom za besedo: ko boste trgali grozdje, naredimo športni dan in pridemo vsi pomagat, ne samo poslušat pesem klopotca.« Glasen ‘hura’ se je razlegal po razredu in prvič je tudi Matevža videla veselega.

zgodba1a 10 2014Z vsemi drugimi je težko čakala dan, ko je oznanil: »V soboto bomo trgali, še športnega dneva nam ni treba nameniti za to, gremo raje kam drugam,« je bil preračunljiv Matevž.
In so šli – na avtobus do Ormoža, potem pa peš naprej po poti, ki jim jo je opisal Matevž. Stopali so po blatni stezi med vinogradi, grizli kolena v hrib, dokler niso zagledali domačih, ki so jim mahali izpred hiše. Sprejela jih je toplina preprostega doma: stara hiša, hlev, ki je že lezel vase. Zgarana, a tako prijazna mati in oče, ki je bil že upognjen k tlom.
»Bog ve, kako star je že bil, ko je dobil Matevža,« je pomislila. In kot da bi ženica brala njene misli, ji je prišepetala: »Matevž ni najin – nama Bog ni poklonil otrok, on je posvojen. Njegova mati, zelo mlada je še bila, se je izgubila v svetu, nobenega glasu ni več od nje. Nekaj časa je še pošiljala denar za malega, zdaj pa tudi tega ni več. Za očeta pa se ne ve, kdo je. Pri nama je in zdaj je najin. Vse bo dobil za nama, imamo že vse napisano na sodišču. Pravi, da bo kmetoval, ko konča šole, da bo ‘doktor za živino’. Nama je prav in upava, da bova učakala ta dan,« je končala in šla za obiralci, ki so že hiteli trgat.
»Tam nekje pa sem jaz doma, od tod se ne vidi,« je pokazala z roko proti Slovenskim goricam in se prvič razgovorila, ko so po končani trgatvi sedli pod košati oreh pri hiši.
»A gremo drugič obirat k vam?« so se ozrli vsi hkrati k njej.
»Pri nas doma že dolgo več ne poje klopotec,« je rekla otožno. »Vinogradi so opuščeni, le za brajdo pred hišo poskrbiva z bratom, in pa vrt obdelujeva, ko se vračava domov. On si je ustvaril družino drugje – pretrd je bil viničarski kruh – jaz pa se tudi bolj poredko vračam in prihajam po zelenjavo na vrt, po orehe in kostanj. A vedno jeseni, ko pridem domov, pogrešam pesem klopotca na našem griču za hišo – že davno je utihnil njegov glas. Brat ga je dal drugemu, le kaj bi z njim, saj še škorcev ni več v tisti samoti.«
Vsi so ji molče prisluhnili in njeni izpovedi se je v marsikaterem očesu utrnila solza.
»Matevž, vsi ti bomo pomagali, da boš obdržal dom, da bo še dolgo v tvojem vinogradu odmevala pesem klopotca,« so rekli v en glas.
KUMER, Anica (zgodbe) Ognjišče (2014) 10, str. 24

Zajemi vsak dan

Gospod, vodi me v svoji pravičnosti zaradi mojih sovražnikov, uravnavaj svojo pot pred mano.

(Psalm 5)
Četrtek, 2. December 2021
Na vrh