Karkoli me boste prosili ...

Tistega leta je bila čudovita jesen – sončna, topla in pisanih barv. V sadovnjakih je zorelo sadje in brenčanje žuželk se je mešalo z vonjem zrelega in dozorevajočega sadja. Prve hruške in jabolka so bila že pobrana in porabljena, zdaj pa so na obiranje čakale še pozne sorte, ki jih bomo spravili v kleti in jih hranili za zimski čas.
Sosed, kljub letom tik pred upokojitvijo še zelo aktiven, je hrepeneče gledal svoj sadovnjak. Sadje je dobro obrodilo in treba bi ga bilo pospraviti, pa je bil tako zaposlen, da mu vsega ni uspelo postoriti. Neporočen, sam za vse, se je trudil, da je za silo postoril, kar je bilo najnujnejše, manj pomembne stvari pa je odrival in postavljal na pozneje. Tolažil se je, da bo že našel čas za to in ono, čeprav je že vnaprej vedel, da dejansko najbrž ne bo tako. Služba ga je vsega zaposlila, zato je veliko reči čakalo nedokončanih.
Vedel je, da sončni dnevi ne bodo trajali v nedogled, zato je želel obrati dozorela jabolka, kvalitetno staro sorto, ki se prav uleži šele krepko po novem letu in ostane do pozne pomladi.
Kljub želji, da bi delo v sadovnjaku opravil, je vedel, da bo bolje, če dobi pomoč. Z možem sva se odzvala njegovemu povabilu.
Skupaj smo obirali jabolka, jih trgali iz nedrja stare jablane, ki je že klicala po sadjarju, da bi spomladi temeljito porezal odmrle in pregoste veje. Zaradi njih je bilo obiranje zamudno, pa kljub temu smo z veseljem in hvaležnega srca za obilen sad, opravili delo.
Na koncu naju je sosed prosil, da bi mu pomagala jabolka še prebrati in razvrstiti po debelosti. »V tale zabojček bomo izmed vseh nabranih jabolk zložili najdebelejše,« je pred nas postavil prazen zaboj. Pričeli smo z delom, saj je v družbi vsak delo narejeno kar mimogrede in z večjim veselje, kot če si za vse sam.
Zabojček najlepših jabolk je bil kmalu napolnjen. Za slovo smo popili še dišečo kavico in z možem sva se namenila domov. Vesela sva bila, da je bilo delo opravljeno in da nad sosedom ne bo več viselo še eno nedokončano delo.
Tedaj pa je sosed pred naju postavil zabojček najlepših jabolk: »To je za vajino pomoč.«
Branila sva se: »Saj kakšno stvar pa človek mora narediti tudi za boglonaj! Saj ni treba, da se vse plača! Z veseljem sva vam pomagala.«
Nič ni pomagalo. Vztrajal je pri svojem. Kar vroče mi je bilo ob misli, kako sem iskala in izbirala najlepša jabolka, čeprav ne vedoč, da jih odbiram zase.
Na koncu je obveljala sosedova beseda in z možem sva se odpravila proti domu z zabojčkom najlepših, najdebelejših jabolk.
Tiho, zatopljena vsak v svoje misli, sva odhajala proti domu.
»Zakaj si tako tiho?« me je vprašal mož.
»Premišljujem.«
»Ja, se vidi.«
+++
»Pa mi ne bi povedala, o čem premišljuješ?«
»Lahko,če me želiš poslušati in si vzameš nekaj časa.«
»Seveda, sama ušesa so me,« me je spodbujal.
zgodba2 10 2015V mislih in pripovedi sem se začela vračati za nekaj let nazaj.
Tudi takrat je bila lepa jesen, sončna in topla. Prelepe barve so sicer že izgubljale moč in se oblačile v rjavo, vonj jeseni pa je bilo čutiti na vsakem koraku. Tako lepe in barvite jeseni že dolgo ni bilo.
Vesela sem bila lepe jeseni ne samo zase, ampak tudi za svojo mamo, ki je bila bolna in je toplo sonce tako blagodejno ogrelo njeno mrzlo telo. Rada, čeprav s težavo, je prišla na sonček in se prepustila njegovim toplim žarkom. Hvaležna je bila za toplo jesen.
Težko mi je bilo, ko sem morala v službo, rada bi bila ob njej. Skupaj bi se greli na jesenskem soncu in klepetali o marsičem, dokler bi ji moči dopustila, potem pa bi potonila v dremež. Resničnost je bila žal drugačna, morala sem v službo.
Vso pot do službe sem bila v mislih z mamo, zanjo sem molila in jo izročala Bogu v varstvo. Molitev je kar vrela iz mene in v vrsto pred božji tron sem postavila veliko zahval in prošenj.
Dnevi v tednu so se hitro vrstili in ob vseh prošnjah, ki sem jih naslavljala na Boga, se mi je ena še posebej zajedala v srce in je bila namenjena naši župniji.
»Ljubi Bog, prosim te za dušo tistega, ki bo prvi umrl iz našega kraja. Sprejmi jo k sebi v nebesa. Prosim te tudi za vse, ki jih bo ta smrt prizadela. Pokojnemu podeli večni mir in veselje pri tebi, žalujočim pa pošlji Svetega Duha Tolažnika, da jim bo olajšal slovo.«
Že drugi teden me je Nekdo nagovarjal k molitvi in ubogala sem ga. Vsak dan sem se odpravila v službo in zavidala sestri, ki si je lahko vzela dopust in bila ob mami.
Bila je sobota, zadnja v novembru, mrzla in meglena. Neko turobno razpoloženje je leglo med nas in nas tiščalo k tlom. Delovni dan v službi se je že začel in z delom smo si skušali popraviti razpoloženje.
Zazvonil je telefon. »Zate je, svak te kliče,« mi je sporočil sodelavec, ki je dvignil slušalko.
»Halo, kaj bo dobrega?« sem kljub turobnosti hotela biti vesela.
»Moram ti sporočiti: mama ti je umrla.«
»Ja, kako? Saj ne more biti res. Saj je včeraj šla v bolnišnico, da bi ji pomagali. Pa saj ni bila tako slaba, da bi morala umreti ...« sem na vse načine hotela zanikati žalostno novico.
»Veš, saj ni trpela. Ponoči je mirno zaspala. Tako so sporočili iz bolnišnice.«
Preplavila sta me žalost in mir, nenavaden mir. In ta mir je kljub žalosti in solzam slovesa lebdel nad mano in me ščitil še dolgo po pogrebu.
In ko sem se nekoč v molitvi spet obračala k Bogu s prošnjo, naj k sebi sprejme dušo prvega umrlega farana, potolaži vse žalujoče, sem se iznenada spomnila: pa saj takrat, preden mi je umrla mama, sem v bistvu molila zase, pa tega nisem vedela. In Bog me je uslišal, zato sem bila tako mirna.
Tako kot takrat, tiste lepe jeseni, nisem vedela, da molim za svojo mamo in zase, tudi tole jesen nisem vedela, da najlepša in najdebelejša jabolka odbiram zase.
Le kaj mi bo še vse tako počasi in postopoma odkrito – pa ne samo tukaj, tudi potem v večnosti?
Katarina. (zgodbe). Ognjišče (2015) 10, str. 36

Zajemi vsak dan

Božji mir je resda najprej Božji dar, a je tudi sad našega truda, našega dela, našega boja, našega prizadevanja za notranjo luč in svobodo.

(Janez Zupet)
Torek, 11. December 2018

Ognjišče na Facebooku

Na vrh