V čakalnici ni brala

Kadar se je morala Marjeta odpraviti k zdravniku, je vedno poiskala kakšno zanimivo knjigo, revijo, da bi si z branjem krajšala čakanje, ki je bilo pri zdravniku vedno, četudi včasih bolj kratko, zelo zelo dolgočasno.
Ta dan pa se je prav razveselila, ko je na poti k zdravniku srečala poštarja, ki ji je dal njej tako priljubljeno revijo Ognjišče. Zdaj je vedela: tudi če bo v čakalnici veliko ljudi, mi danes ne bo dolgčas, bom vsaj lahko čim več prebrala, saj doma tako težko odložim Ognjišče, da včasih že delo zanemarjam.
Čakalnica je bila res kar napolnjena, vendar Marjeta ta dan ni nič brala zanimive revije. Ko je komaj opazila prazen sedež, je z drugega konca zaslišala besedi, ki sta pritegnili vso njeno pozornost, da je na branje kar pozabila. Ti dve besedi sta bili maša in dolgčas.
»Ali je sploh kaj bolj dolgočasno, kot je maša?« je glasno vprašala okoli sedeče gospa srednjih let ter se ozrla na levo in desno v pričakovanju, da ji bo družba pritrdila. Ker ni dobila nobenega odgovora, je sama nadaljevala: »Vedno isto mrmranje in sprehajanje, da res komaj čakaš, da vstaneš in greš. Jaz sem se tega dolgočasja že naveličala. Vsako leto grem za kakšen teden morje v Dalmacijo in takrat si v mestu ogledam nekaj cerkva in res vidim kaj lepega – brez mrmranja in dolgočasja! Kdo pa pravi, da je ravno maša potrebna, da si veren. Brala sem Sveto pismo, pa nikjer nisem našla zapovedi: Moraš hoditi k maši! Čemu bi se torej hodila dolgočasit?«
Zgovorna gospa se je spet ozrla okoli, kot bi pričakovala potrditev svojih besed. Ljudje so se med seboj malo spogledovali, toda vsi so molčali. Tedaj pa se je oglasila Marjeta, ki ji to modrovanje o maši ni bilo prav nič všeč. »Gospa, če bi malo bolj natančno brali Sveto pismo, bi vedeli, da Jezus, učlovečeni božji Sin, ki živi v Cerkvi, ni nikoli uporabljal besede moraš. Pustil nam je popolno svobodo, če hočemo hoditi z Njim skozi življenje. Kar zadeva sveto mašo, pa veljajo njegove besede: To delajte v moj spomin, ki jih je izrekel pri zadnji večerji. Pri maši, ki jo vi imenujete ‘dolgočasno mrmranje’, se uresničuje njegova obljuba: Kdor uživa moje Telo, bo imel večno življenje. Od vaših lepih cerkva, ki ste si jih ogledali med svojim dopustom, pa ste odnesli nekako toliko, kot od lepe obleke, ki ste jo videli v izložbi, ali od slastne pečenke, ki je omamno dišala iz hotelske kuhinje,« jo je nagajivo zavrnila Marjeta. V čakalnici je zavladalo splošno odobravanje, zgovorna gospa pa je vstala in odšla.

ŠKUFCA, Angelca. Ognjišče (2015) 11, str. 73