Rajska jabolka

Dan se je počasi prevešal v večer. Sonce je s poslednjimi žarki pozlatilo vrhove gora v daljavi. Mrak se je plazil po grapi, ki je ločevala dva hriba med seboj. V vseh hišah v vasi so se prižigale luči, le Pavletov dom je ostal zavit v temo.
Nihče ni vedel, da njegov edini prebivalec stoji pri oknu, opazuje umiranje še enega dneva. Bil je namreč eden od večerov, ki se jih skoraj sleherni človek spominja z neko mešanico topline in žalosti hkrati, ob spoznanju, da je v življenju le malo časa za sanje. Večer pred godom svetega Miklavža!
»Kje so tisti časi, ko sem se lahko veselil darov, ki so se v teku noči pojavili v peharju, pripravljenem na mizi?« se je spraševal Pavle, ki je z mislimi odplaval daleč nazaj. »Najlepša so bila tista najnežnejša otroška leta, ko sem še verjel, da fige, rožiče in celo kakšno igračo pokloni sam sveti mož!« je še dopolnil svoje premišljevanje. Nasmehnil se je ob spominu, kako mu je nekoč sosedov Jurij na paši rekel: »Ah, saj Miklavža v resnici sploh ni! Darila pripravijo starši in jih ponoči, ko trdno spiš, postavijo v ‘nastavljene’ posode!« »Kdo ti je povedal?« ga je tedaj vprašal osuplo in z neko čudno grenkobo v duši. »Naša Marička je rekla, da je blago za obleko, ki ga je prinesel, nekaj dni prej videla na dnu predala v mamini omari. Ali ne bi bilo čudno, da bi svetnik že prej prinesel stvari v hišo in jih na svoj god delil otrokom, ki tam stanujejo? Tu nekaj ni v redu ... in jaz bom letos bedel vso noč, saj hočem videti, kdo je resnični darovalec!« Še tisti večer je Jurijevo trditev zaupal materi, ki se je silno resno držala in nato vprašala: »Ali se ti ne zdi, da bi bilo smešno, da ti z očetom ponoči pripravljava darila? Midva sva preveč utrujena, da bi sredi noči po hiši trosila neke sladkarije. Saj veš, kako Jurček včasih pripoveduje neverjetne zgodbe.« »Pa Maričkino blago?« je hitro vprašal. »Če boš dvomil, bo daril gotovo manj. Svetemu Miklavžu angeli varuhi vse leto poročajo, kako se obnašate, kaj delate in govorite,« ga je še posvarila. Dvom v resničnost pa je le ostal nekje na dnu njegovega srca.
Tisto leto je sneg zapadel že prve dni novembra. »Letos bomo pa videli, če bo Miklavž res prišel, saj bodo sledi sani, s katerimi se bo pripeljal, ostale vidne še naslednje jutro!« je tedaj rekel materi. »Ti tepček,« ga je zavrnila, vendar nato v smehu vprašala: »Misliš, da bi lahko obiskal vse otroke, če bi se počasi vozil od hiše do hiše? Njegove sani vlečejo angelci z nebeško hitrostjo.« Zvečer je pripravil velik pehar, ki ga je mati uporabljala, kadar je pekla za praznike. Oče je ob pogledu nanj pomenljivo rekel: »Jaz pa ne bi pripravljal te posode, saj menda že vse leto trdiš, da so svetniki le v nebesih!« Pavle je molče prenesel očetovo zbadljivo pripombo in skupaj s sestrama, ki sta tudi pripravili vsaka svoj pehar, molil v čast dobrotnemu svetniku. Čeprav je sklenil, da ne bo zaspal, ni vedel, kdaj so se mu zaprle oči.
Naslednje jutro sta ga zbudili sestri, ki sta že pestovali vsaka svojo novo punčko. Stekel je v hišo, kot se v teh krajih imenuje dnevni prostor, in ... V svetel papir zaviti bomboni, fige, orehi, kapa, rokavice, šal in neko sadje ... Pavle je enega od sadežev z zanimanjem prijel v roke. Že lupina oranžno rdeče barve je bila mehka. Nikoli še ni videl česa podobnega. Jabolka je poznal, breskve so včasih prinesli sorodniki iz Vipave ... Tedaj je v prostor stopila mati in se nasmehnila njegovemu začudenemu obrazu. »Kaj je to?« je vprašal in pokazal na sadeže. »To je rajsko jabolko,« mu je razložila in dodala: »Sveti Miklavž je gotovo slišal za tvoje dvome o njegovi resničnosti in ti je zato prinesel to sadje v dokaz.« Zagrizel je v sredico in okusil njeno sladko, sočno vsebino. Tako dobre hrane še ni poizkusil ... Tedaj se je spomnil na Jureta. Vzel je enega od sadežev in stekel do soseda. Tudi pri njih je vladalo praznično vzdušje in vsi otroci so mu hiteli kazat svoje darove. Pavle pa je pokazal svoje nenavadno darilo. Nihče od njih ni videl česa podobnega. »To je pa rajsko jabolko!« jim je razložil in se še pobahal, da ga dobijo le najbolj pridni otroci. Juretu pa je še oponesel njegovo vedenje o resničnosti nočnega obiska iz nebes.

Leta so tekla in oba, Pavle in Jure, sta odrasla v moža. Življenje je prinašalo nove dogodke. Ostala sta prijatelja v dobrem in slabem, kot se spodobi za ljudi, ki živijo v soseščini. Jure se je poročil komaj dvajsetleten in kar osemkrat je njihov dom obiskala sreča, ki jo prinaša rojstvo novega bitja. Pavle pa je v skrbi za ostarela starša ostal sam. Sestri sta se odselili v mesto in sprejeli navade novega okolja. Domov sta se redko vračali. Najraje sta prihajali le na jesen, ko jima je Pavle podaril pridelke domače zemlje. Zdelo se je, kot da sta to povsem drugi ženski in da jih nikoli ni vezala ista družina. Odkar so se na pokopališču poslovili od očeta in kasneje še od matere, ju skoraj ni bilo več na spregled. Pavle se je večkrat spraševal, zakaj mu ni bilo dano, da bi srečal žensko, ki bi skupaj z njim hodila skozi življenje. »Je že tako usojeno!« je zaključeval razmišljanja, ko ga je zaradi osamljenosti bolelo v duši.
Tedaj ga je zmotil neki hrup pred vrati. Potrkalo je. Previdno je odprl vhodna vrata in presenečen obstal. Pred vrati je stal sveti Miklavž z vsem svojim spremstvom. »Videl sem vašo dobroto in sem se ustavil tudi pri vas. Vse leto sem si skrbno zapisoval, kako ste lepo živeli in predvsem, kako ste pridno pomagali sosedom v vsaki stiski! Angelčki, obdarujte ga!« je še ukazal sosedov Janez, ki je dobro odigral svojo vlogo. Pavle od presenečenja ni mogel govoriti. Tedaj pa je nekje iz ozadja stopil še Jure, ki je v roki nosil tri kakije, kot tudi imenujemo rajska jabolka. Oba sta se ob pogledu nanje nasmehnila in se spomnila zgodbe, ki jima je polepšala neko Miklavževo jutro.

I. Hvala, (zgodbe), v: Ognjišče 12 (2015), 18