Mir z vami

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade ... Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš...«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50