Božič mojega otroštva

Ko so kmetje pospravili zadnje pridelke z njiv in vrtov in napolnili kleti s krompirjem, peso in repo, pobrali jabolka in hruške v sadovnjakih, pripravili velike skladovnice drv in zaklali pujska, je zadišalo po zimi.
Ko je burja zažvižgala okrog vogalov in med hišami ter osmukala še zadnje liste z dreves in je zjutraj travnike in polja pobelila slana, so na oknih zacvetele prve ledene rože in v koritu je zmrznila voda. Zadišalo je po adventu.
Zjutraj smo pred šolo odšli k adventni maši, pravili smo ji zornice, in v mrzli cerkvi nas je močno zeblo. Doma nas je čakala mama z vročim čajem v topli kuhinji. V gumijaste škornje smo obuli debele volnene nogavice, ki so jih za nas spletli angelčki in nam jih je v pehar ali na krožnik položil sveti Miklavž. Na skednjih smo poiskali sanke. Pred prvim snegom smo šli v gozd po mah za jaslice. Ko so se v zraku zavrtinčile prve snežinke, je zadišalo po praznikih.
Zvečer smo trli orehe za potico. »Žvižgajte zraven!« je naročila mama. Poribali smo lesen pod v kuhinji in lesene stopnice, pospravili po omarah. Stric nam je pripeljal drevešček. Mama je spekla potico in pokrila mizo z najlepšim prtom. Zadišalo je po božiču.
Dopoldne smo bili še v šoli (božič je bil delavnik!). Po kosilu smo v kuhinjski kot postavili drevešček in pod njim pogrnili mah za jaslice. Mama je iz gornje sobe prinesla star okovan, zaprašen kovček. Pobožno ga je odprla in trije pari otroških oči so se zagledali v skrbno zložene škatle in škatlice, v katerih so bile lučke, okraski, zlati in srebrni trakovi in jaslice. Hlevček smo naredili iz kamnov in ga pokrili s slamo, razporedili pastirce, naredili z ogledalcem vodo za ovčke in z moko zarisali poti. Vse so vodile proti hlevčku. Naš Jezušček je imel svileno rjuhico in mama ga je ljubeče pobožala, preden ga je položila v jasli. Še lučke in okraski in trakovi in ... ko je bilo vse nared, smo pogasili vse luči in prižgali lučke na dreveščku. Kuhinja je bila polna luči in topline in velikega pričakovanja. Tiho smo zapeli najlepšo božično pesem. Sveta noč, blažena noč je odzvanjalo po hiši. Vsako leto je bilo tako in vsako leto znova je bilo to za nas otroke čudovito doživetje.
Na zemljo je padel mrak. Sveti večer. Ko je zazvonil večerni ave, smo blagoslovili vse prostore v hiši in se v molitvi ustavili pri jaslicah. Po večerji smo se otroci zbrali ter v majhnih skupinah šli po vasi od hiše do hiše gledat jaslice. Ob vsakih smo nekaj zapeli, voščili praznike in bili strašno veseli, če smo dobili jabolko, pomarančo, kos potice. Vsa vas je bila praznično razsvetljena, na vseh oknih so gorele lučke, povsod je dišalo po božiču, ljudje so bili ljubeznivi in prijazni.
Malo pred polnočjo smo se zbrali doma in šli skupaj k polnočnici. Mraz je bil in tema – če so naletavala še drobne snežinke in je sneg škripal pod nogami, je bil večer res pravi. V zvoniku je svečano pritrkovalo, cerkev je bila vsa razsvetljena in od vseh strani so prihajali ljudje. Polnoč in Sveta noč. Jezus se je spet rodil. Za vsakogar od nas. Maša je bila dolga in slovesna in ko se otroci segreli, je marsikateri zaspal. In tudi v spanju je imel nasmejan obraz. Ko smo prišli domov, je mama skuhala čaj in narezala potico. Čeprav smo bili utrujeni in zaspani, smo kar neradi zlezli v postelje. Ko pa je bilo tako lepo ...
Božič mojega otroštva. Vsako leto znova čaroben in vsako leto znova najlepši ...

Ester. (zgodbe) Ognjišče (2016) 01, str. 44