Novo življenje

Tisti hip, ko sem vstopila v stanovanje, sem vedela, da je nekaj narobe. Človeka začutiš v njem, mislim živega. Mrtvega tudi, samo drugače.
»Luka, oj, Luka,« si nisem hotela priznati, da nekaj slutim.
Luka je negibno sedel na kavču, napol zleknjen.
»Ne, ne, Luka, ne!«
In vendar je ostalo pri ne, za zmeraj.
Praznina je izpodrinila prej vedno tako polno življenje. Vsi so me tolažili, še najbolj pa hčerki, a žalosti mi ni mogel odvzeti nihče. Dotlej nisem vedela, da ima lahko toliko obrazov. Kdaj pa kdaj jo samota požene nekam proti dnu, nevarno blizu praznini, včasih se v poznih jesenskih dneh zlije v otožnost ali se sredi zime odene v tesnobo.
Še najraje pa brska po spominih.
Spomini ... Tudi na tisti davni 27. april. Pol Ljubljane je drlo v Trst z vlakom, druga polovica z avtomobili, vsi pa z istim namenom: po par ali dva kavbojk. Študenti smo se, jasno, drenjali v vlaku. Tam mi je en pogled spremenil življenje. Saj to vendar ni bil katerikoli pogled. Oči so se mi ustavile na lepotcu, ki mu ni bilo para ne v vagonu, niti na vlaku in, prisegla bi, da tudi na celem svetu ne. Postaven, z modrimi očmi, črnimi lasmi, z zobmi, da bi lahko delal reklamo za zobno pasto, je stal na prehodu, obrnjen proti meni. Ja, stal je kot pravi kavalir. Razlog več za občudovanje.
Prvega ne pozabiš nikoli, tudi njegovih prvih besed ne: »Greš tudi ti po kavbojke?«
Nič bolj izviren ne bi bil, če bi me vprašal po vremenu, a zakon privlačnosti je že prehitel njegovo nerodno vprašanje.
In tako je življenje začelo pisati mojo zgodbo. Ni bilo pravljica, saj življenje vendar ni pravljičar.
Imel je preveč modre oči in preveč čara je bilo v njih, da bi bil vseskozi samo moj, toda če sem kaj znala, sem znala odpuščati in ceniti to, kar je bilo dobro in lepo.
Tišina in samota rišeta spomine, prihodnost, ki se nakazuje nekam siva in pusta, pustita pri miru.
Spomini, živi kot življenje samo, in veliko lepega se je nabralo v njem.
Denimo radost sveže rojenega materinstva in Luka, ves nasmejan, s šopkom vrtnic, ki hiti proti meni, da je pust in strog bolnišnični hodnik dobil rožnat pridih. Sva bila kdaj bolj srečna kot tistega nepozabnega dne?
Ali pa vzhičenost po napornem vzponu na Triglav. Kako je zadonel naš vzneseni HURA! Štirikrat, za vsakega enkrat.
»Kako pogumni in vzdržljivi smo mi, meščani!«
Mogoče pa na tistem vzvišenem kraju ne bi smeli biti tako glasni.
Fotografije kot dokaz, da si dogodkov nisem izmislila. Sproščeni obrazi ob morju. Joj, kako sta otroka tam uživala! Mi štirje pobiramo krompir pri mojih domačih. Luka se drži nekam kislo. Mestnemu človeku kmetovanje ni bilo pisano na kožo.
Midva z Lukom, ki srkava kavo na Markovem trgu v Benetkah. Nebeško dobra je bila.
Glej, kako čas beži. Na tej fotografiji že nazdravljamo naši novo pečeni magistrici znanosti.
»Ponosen sem nate,« je takrat dejal Luka in odločno potrepljal starejšo hčer.
Brskam dalje. Fotografije so zložene po časovnem zaporedju. (Luka je bil vedno natančen in sistematičen.) Vsi štirje smo zadnjič pozirali skupaj tistega dne, ko je Luka popeljal pred oltar najino mlajšo.
Človek bi rekel, da so se nam dogajale samo prijetne stvari. No, ni bilo čisto tako, a lepi spomini, hvala Bogu, prej in bolj pogosto priplavajo na površje. Čas že ve, kaj dela, ko jemlje bolečini ostrino.
Zaradi nešteto lepih trenutkov si Luka zasluži, da sem vsak teden ob njem. S počasnimi koraki in šopkom vrtnic v roki režem tišino in spokojnost pokopališča. Včasih me poboža jesenski list, ko nad mano zapleše svoj zadnji ples, spet drugič me prijazno pozdravi pomladno sonce. Tudi narava zna tolažiti.
Danes sem spet kupila vrtnice. Tokrat sem izbrala nežne barve. Roza. Naročim, naj dodajo roza pentljo. Nastal je lep šopek. Z njim ponosno zakorakam po ulici. Hitim, kot bi se bala, da bom kaj zamudila. Nepričakovan zaplet.
»Gospa, rože niso dovoljene!«
»Oprostite, nisem vedela.«
Včasih so bile. Teh časov pač ni več. Ubogljivo jih odložim za sprejemni pult in grem naprej, dokler mi od sreče ne zastane korak. In nato se mi od vsega lepega orosi še oko. Saj to, kar držim v rokah, je več kot le drobno dete! To je vendar čudež!
Zgodilo se je nekaj, kar bo končno vdrlo v mojo praznino.
Srečo je treba deliti, tako kot žalost. Srečo seveda raje. Nazaj grede poiščem za pultom šopek, ki sem ga na ukaz odložila, in spet hitim, tokrat v drugo smer. Koraka ne upočasnim niti tedaj, ko bi že zaradi posvečenosti prostora morala stopati bolj umirjeno, da ne rečem dostojanstveno.
Luka, danes ti moram povedati nekaj pomembnega.
»Dedi,« rečem prav potihoma, pravzaprav zašepetam, ko prispem na cilj. »Vnukinjo imava. Meta ji je ime.«
Noben list ne pade z drevesa, samo mladi brsti že iščejo svoj prostor na vejah dreves za novo življenje. A vendar so naredile prostor sončnemu žarku, da je našel pot do naju dveh. Tenak je moral biti, kajti njegovo toploto sem začutila samo na delu telesa in svetlobo uzrla tam, kjer je zapisano Lukovo ime. Nežno in blagodejno se me je dotaknila.
Tedaj sem vedela, da je Luka prišel blagoslovit novo življenje na zemlji.

Rafaela, Ognjišče (2016) 01, str. 54