Božični Božji Otrok

Mrzlo je bilo in otroci so se tiščali na k peči. Tadej je bral, Manca in Tinka sta igrali domine, Tinkara, najmlajša, pa je pomagala noni treti in čistiti orehe. Vsi so se veselili slastne potice, ki jo zna speči samo njihova nona.
Približeval se je božič. Letos bo zanje nekaj posebnega. V prvih dneh decembra se je namreč v njihovo družino rodil Jure. Tadej, Manca, Tinca in Tinkara so dobili bratca. Od časa do časa so pustili svoja opravila in šli, zdaj eden zdaj drug, v sobo k posteljici, v kateri se je nasmihal in kremžil njihov bratec. S kakšnim veseljem so se ob dojenčku pripravljali na božič. Na praznik rojstva Božjega Otroka.
Z očetom so že prinesli mah iz bližnjega gozda. Pripravili so štalico in ogrado za ovčke in pastirje. Letos bo lahko tudi Jure občudoval njihovo delo.
Njihovo veselje ob pričakovanju božiča se je še stopnjevalo, ko je mama povedala, da bodo Jureta krstili takoj po božiču, na praznik Svete družine. Ob tej novici so šli vsi po svoje krstne sveče, spravljene v posebni škatli v omari. Tadejeva je bila najkrajša in vsi so vedeli, zakaj. On je bil najstarejši. Ob vsakem krstu otroka v njihovi družini so vsi drugi otroci stali ob krstnem kamnu, vsak s svojo prižgano svečo in pospremili svojega najmlajšega člana v življenje Božjega otroka.
Že dan pred božičem so v kotu dnevne sobe stale lepe jaslice. Šli so k polnočnici in občudovali Božje Dete, ki so ga mladi na začetku maše slovesno položili v jaslice. Jaslice v cerkvi so bile zelo velike, mnogo večje kot pri njih doma. In prava voda je tekla po strugi v pokrajini. Tadej je bil navdušen nad jezerci, ob katerih so stale ovčke in se napajale. In veliko pastirčkov je bilo okrog štalice. Otroci so vedeli: bili so prvi, ki so se prišli poklonit Detetu. Štalica je bila velika, lepo osvetljena. da je bil dobro viden speči Jezušček in ob njem skrbna mama Marija in sveti Jožef. Pa osliček in voliček. Ko so po cerkvi luči ugasnile, so bile razsvetljene jaslice še lepše.
Oče in mama sta med polnočnico mislila na Jureta, ki ga je doma varovala nona, in na vse svoje otroke, ki sta jih gledala v klopeh pred seboj, in njuna hvalnica Bogu je bila iskrena, segajoča do božjega prestola. Hvala in slava Bogu na višavah!
Napolnjeni z božjim mirom so hiteli skozi mrzlo noč v toplo zavetje doma.
Jure je spal kot angelček. Mama in oče sta ga pokrižala, za njim pa še vse svoje otroke, ko so šli spat. Mirno so utonili v spanje božične noči.
»Mmmm, potica! Dobra potica!« je veselo prepeval Tadej v božičnem jutru. Vsi so zbudili dobre volje. Nona je postregla s potico in dišečim čajem.
»Nona, si prihranila potico za krst?« je bila radovedna Manca. Nona se je zasmejala. »Nisem, ker bom za krst spekla drugo.«
»Z našimi orehi,« je dodala Tinkara, ki se je spomnila, koliko dela je imela s čiščenjem jedrc. »Seveda, jejte brez skrbi!« se je smehljala nona in božala svoje vnuke z ljubečim pogledom.
Vsak dan so spremljali Jureta. Koliko so mu zrasle nogice, koliko lask ima na glavici. Veselili so se vsakega njegovega glasu in vsakega njegovega nasmeha. Kazali so mu figurice z jaslic, zlasti malega Jezusa. On jih je samo gledal.
Prišla je nedelja, praznik Svete družine, dan svetega krsta. Vsem je iz oči sijalo veselje. Za otroke so bile tisti dan najbolj pomembne sveče. Da jih ne bi pozabili doma! Župnik je znal tako lepo pripraviti krstni obred in k sodelovanju je pritegnil vse prisotne, še posebej pa brate in sestre krščenca. Med obredom so prižgali svoje krste sveče in jih ponosno držali. Juretovo je imel v rokah oče. Jure je bil ves čas tiho. Nedolžno je gledal v svet, ko se je v njem dogodil čudež: postal je Božji otrok.
Na koncu obreda je župnik povabil Tadeja, Manco, Tinko in Tinkaro k jaslicam. Tam so spet prižgali sveče. »Zdaj pa lepo vsi skupaj zmolimo en očenaš za Jureta.« Vsi so se pokrižali in glasno molili. Ko so končali, se je oglasila Tinkara: »Pa še eno zdravamarijo, da ga bo Jezusova mama varovala.« In so molili.
Mama je pestovala Jureta ter opazovala svoje otroke in moža, ki se jim je pridružil pri jaslicah. Bila je presrečna in odmevalo ji je v ušesih, kot da bi igralo tisoč orgel: »Slava Bogu na višavah! Hvala in slava zdaj in vekomaj!«
Pavlina Bizjak

Ognjišče (2015) 01, str. 18