Tedaj je zajokal dojenček

Pozvonila sem in že sva si padli v objem. Široko nasmejana je Nadja pokazala na veliko rdečo luč nad vrati. »Danes jo bo Darko odstranil, je ne potrebujem več,« je povedala in me prisrčno povabila v stanovanje. Tista luč je utripala, če je kdo pozvonil pri vratih. Če pa je zvonil telefon, je v prostorih stanovanja utripala modra luč. Nadja namreč dolga leta ni popolnoma nič slišala.
Božični prazniki so tu in, kot vsako leto, sem sklenila obiskati sorodnike in prijatelje. Nočem zapravljati predprazničnih dni z nakupi in pospravljanjem stanovanja. To je čas mirnih trenutkov srečanja z Bogom v molitvi, za obisk cerkve, za pogovor z družinskimi člani. Veseli me postavljanje jaslic in priprava prazničnih dobrot, ker pri tam sodeluje vsa družina. Komaj čakam na srečanje s Tonetom, ki je pred kratkim prišel iz bolnišnice. Še posebej pa se veselim srečanja s prijateljico Nadjo. Nadja je zlata duša. Poznam jo že več kot trideset let in dobro mi je znana njena življenjska zgodba.
Kot otrok je v četrtem letu prebolela klopov meningitis in kronično vnetje srednjega ušesa. Oglušela je na obe ušesi. Hoteli so ji pomagati z operacijo, ki pa ni uspela. S sluhom je izgubljala tudi govor. Obiskovala je posebno osnovno šolo, kjer so jo učili govoriti. Naučili so jo branja z ust. Takrat še niso poznali znakovnega jezika – jezika s kretnjami. Bila je bistra deklica. Ko je dobila slušni aparat za eno uho, se je izboljšal tudi govor. Do drugega letnika poklicne šole je uporabljala ta aparat. Potem je dobila zaušesni aparat. Sluh pa se je slabšal, Vrstile so se močne vrtoglavice z bruhanjem, težave z ravnotežjem, bolečine. Slušni živec je odmrl, aparat ni več pomagal.
Svetovali so ji ponovno operacijo – za polžev vsadek, kar je bilo še novost ne medicinskem področju. »Veš, takoj sem se odločila,« mi je takrat rekla Nadja. »Izgubiti nimam kaj, lahko pa pridobim ogromno. Tako si želim slišati! Pripravljena sem na bolečine. Vem, da bo dolgo trajalo ...« Zahtevno operacijo je dobro prestala, nekaj dni je okrevala v bolnišnici, en mesec je bila doma. Ko se je rana zacelila, so ji nastavili še zunanji del aparata. Šele zdaj se je začelo, kar je pričakovala. Šlo je počasi, a na težave je računala. »Ne moreš pričakovati, da boš takoj slišal in si potem razočaran. Petinštirideset let nisem slišala in je razumljivo, da moram vztrajati z aparatom, čeprav je žaganje s cvilečo žago, brušenje, še tako nemogoče.« Vztrajala je v vajah, uho se je počasi privajalo. Nadja je bila ponosna nase in mi nanjo.
Ko sva sedeli ob kavici, mi je razlagala: »Zdaj slišim, česar nikoli nisem slišala: žgolenje ptic, šumenje listja v krošnjah dreves. Slišim mijavkanje muce, lajanje psa, veliko novega. Nekaterih zvokov še ne razločim in tedaj vprašam moža, otroka ali koga drugega, in si zapomnim.«
Mene dobro razume, saj sva se doslej sporazumevali preko ustnic, v tem je prava mojstrica. Toda slišati je nekaj čisto drugega »Zdaj slišim tudi tvoj glas,« mi je rekla. »Slišim Darka in otroke. Srečna sem. Lahko poslušam radio, na televiziji razumem poročila, oglase, vreme. Telefon pa je zame še vedno problem. Pa se bom tudi tega privadila. Vedno manj si pomagam z branjem z ustnic. Nimam več vrtoglavic, sem umirjena, sproščena. Saj vidiš.« Široko se je nasmejala, kot se zna le ona, in meni je bilo toplo pri srcu.
Tedaj je zajokal dojenček v sosednji sobi. Nadja je vstala, dvignila otroka in ga, zibaje v naročju, prinesla k meni.
»Glej, to je naš Tobija. Si slišala, da je zajokal?« Prikimala sem. »Jaz tudi,« je rekla smeje. »V svetu tišine sem najbolj pogrešala jok in smeh svojih otrok, ko sta bila še dojenčka. To bom nadoknadila zdaj z vnuki. A ne, Tobija?« je nežni stisnila k sebi otroka svoje hčerke Tamare. Tobija je veselo zacmokal z usti in se trudil po svoje spregovoriti. S prstkom je kazal na jaslice v kotu sobe. Nadja ga je odnesla tja in mu začela pripovedovati zgodbo božične noči.
Prisluhnila sem miru bližajočega se večera, v katerega so vstopili zvonovi iz bližnje cerkve.
»Tudi zvonove slišim,« je povedala Nadja. Spogledali sva se, se nasmehnili. Potem sva se pokrižali in zmolili Angel Gospodov. Darko je že odstranil rdečo žarnico nad vhodom in pridružil se nama je v molitvi.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2013) 01, str. 50