Novo rojstvo
Sedeli so za mizo, vsi, cela družina se je zbrala, da skupaj proslavijo praznik Jezusovega rojstva. Na čelu je sedel oče, poleg njega najstarejša hčerka Mojca, ki je pestovala dvoletno Marjetko, zraven nje njen mož, dvojčka Peter in Pavel ter šolarka Ema, ob njej pa babica Ivanka. Ko so odmolili pred prazničnim kosilom, se jim je pridružila še mati Irena z najmlajšo, komaj nekaj dni staro Jernejo. Šele pred dvema dnevoma sta prišli iz porodnišnice in obe sta bili še malo slabotni, toda za tako velik praznik sta se hoteli vsaj pri kosilu pridružiti družini. Vsi so se ljubeče ozrli na mamo in malo in začutili so, da tako lepega božiča še niso imeli, čeprav so vedno lepo praznovali. Kot da je to dete prineslo v hišo poseben blagoslov.
Oče Tone je pobožno gledal ženo in otroka in zdela se mu je kot sama nebeška Mati, ko je vsa srečna stiskala k sebi drobceno štručko. Babica Ivanka je stegnila roko in pokrižala malo na čelu. Potem se je zazrla v hčerine oči. Njuna pogleda sta za hip obstala – obe sta čutili, kaj mislita, in čez hčerin obraz je hušknila senca. V zadregi je povesila oči, potem pa še tesneje stisnila dete k sebi, kot da bi se bala, da bi jo izgubila, kot da se bo zdaj zdaj zbudila iz sanj, saj še vedno ni povsem dojela, da je po štiriindvajsetih letih ponovno mati. In spomnila se je tistega dne pred sedmimi meseci, ko je prišla domov od ginekologa. Bili sta sami z mamo, mož je bil v službi, najstarejša hči je s svojim možem živela pri njegovih starših, drugi trije otroci pa so bili v šoli.
»Noseča sem!« se je zgrudila na kavč in so ji napolnile solze. Mamo je njena izjava za hip zmedla, a se je hitro zbrala in mirno rekla: »O, kako lepo! Pa bo spet veselje pri hiši!«
»Mama, a se ti hecaš z mano?« je poskočila hči. »Jaz pri mojih letih, štiriinštirideset jih že imam, moja Mojca ima že otroka, babica sem že, pa naj bom ponovno mati? Saj se mi bodo vsi smejali,« je tarnala Irena in hodila sem ter tja po kuhinji.
»Ja in kaj potem, če se kdo smeje? Najbrž bo malo takih ali pa nobeden, se boš mar ozirala na ljudi?« jo je mirila mati.
»Ne, ne bom rodila tega otroka,« je izdavila. »Naredila bom splav.«
»Kaj si rekla zdaj, nesrečnica?« je planila mati kvišku.
»Ja, prav ste slišali, pa tudi zdravnik mi je dejal, da je nosečnost v mojih letih že rizična,« se ni vdala hči.
»In kaj boš rekla možu?« jo je vprašala mati.
»Nič, saj še ne ve, kako je z mano,« je bila že malce zmedena.
»In ti boš to pred njim skrila, mu lagala? Ne, tega ne stori, do smrti ti bo ležal na duši ta greh in tvoja vest ne bo nikoli več mirna,« je rekla mati in jo povabila k sebi.
»Zdaj pa me pozorno poslušaj, draga hčerka, a obljubi mi, da bo to ostalo med nama, toda moram ti to povedati. Večkrat si me vpraševala, zakaj si sama, brez bratov in sester, pa se ti nisem upala povedati resnice. Hotela sem ti, pa sem odlašala, ker se čutim preveč kriva pred tabo. Nisem pa hotela tega nesti v grob. Zdaj, ko si na taki poti, ti povem. Bilo ti je dobro leto, komaj se je iztekel moj porodniški dopust, ko sem spet zanosila. Vsa obupana sem se zatekla k svoji šefinji, ki pa me je hladno zavrnila: “Kaj mislite, da boste kar naprej rojevali in ostajali doma, pa neprespani hodili na delo pa nabirali bolniške, ko bodo otroci zboleli. Ne, jaz takih delavk ne potrebujem, lahko dobim take brez otrok – v vrsti čakajo na delo. Izberite: služba ali otroci!” Potem mi je obrnila hrbet in odkorakala iz pisarne. Stala sem tam vsa nemočna, z enim velikim vprašanjem: kaj sedaj? Kot mesečna sem nekaj dni tavala okrog, vsa neprespana hodila v službo in se odločala. V tistem trenutku sem videla edino odrešitev, da naredim splav. Imela sem tebe, oče je malo pred tem ostal brez dela – delal je na črno, pa ga je ta delodajalec odpustil in šel v tujino. Zato je bila moja plača edini dohodek naše revne družine. Bila sem tako obupana, da nisem videla izhoda. Očetu sem rekla, da grem zaradi službe na neke preglede, mu pustila tebe v varstvo za en dan in šla. Zdravnik mi je sicer odsvetoval, a ko sme mu razložila, v kakšni stiski sem, je privolil. Šele ko je bilo vsega konec, se je oglasila moja vest ... Bog ne daj, da bi tudi ti občutila tisto, kar sem jaz takrat. Bila sem prazna, kot da sem brez duše, prazna in ponižana. Na srce mi je legel greh: bila sem morilka, ja, umorila sem človeka, tisto drobceno bitje, ki je komaj pričelo rasti v meni, želelo je živeti, jaz pa nisem hotela ... In kot bi se vse zarotilo proti meni, je mož že čez en mesec dobil dobro plačano delo. Če bi to vedela, ne bi splavila. Sama bi vzela delovno knjižico iz rok šefinje, ki me ni razumela, morda tudi zato ne, ker sama nikoli ni hotela imeti otrok zaradi linije in svobode, kot je rada poudarjala. In tako sem živela naprej s tem grehom in čakala, čakala, da se v meni ponovno oglasi drobceno življenje. A sem čakala zaman. Nikoli več nisem mogla biti mati in ti si ostala sama, edinka. Tvojemu očetu sem povedala šele ko je zbolel. Tako silno žalostno me je gledal, poln nemih očitkov, da sem pokleknila predenj in ga prosila odpuščanja. “Jaz ti odpuščam, saj sama nosiš težo greha, a Bog ti je naložil to pokoro, da ga boš nosila do smrti.” In res, moja vest ne bo nikoli čista. Zato premisli te moje besede in ne stori tega, kar sem storila jaz.«
Irena jo je molče poslušala, potem pa svojo mamo objela. »Mama, odločila sem se: rodila bom tega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako pogumna si, da si mi zaupala svojo težko skrivnost. Hvaležna sem ti, neizmerno hvaležna.« Potem sta obe tiho zajokali.
Koliko veselja je bilo v družini vse te mesece, ko so pričakovali rojstvo. Vsi vprek so tekmovali, kdo bo bolj pomagal mami. Ko je Irena možu položila malo v naročje, mu je zaupala, kaj je mislila storiti. Ni marala, da ob tej sreči, ki jo je občutila ob rojstvu tega otroka, leži nekaj na njeni duši. On je od veselja zaril obraz v belo blazino, na kateri je počivala hčerka. Hvaležen je bil svoji tašči, da s svojo odkrito besedo preprečila nekaj tako hudega. In danes, na božič, praznik rojstva Božjega Otroka, so ob novem življenju še bolj živo občutili, kako srečna družina so.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 01, str. 32