Da joka moški

Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki. V mislih hočem zbrati in urediti svoje revno življenje. Nikoli ne pridem do konca. Ko doumem eno resnico, se mi podre druga. Najbolj preproste so najpomembnejše. Kaj je človek? Kaj je čas? Kdo je Bog? Vedno sem se boril za smisel. Pohvalim samega sebe, pa zazija pred mano prepad.
Po kratkem sprehodu ob reki zavijem spet v središče mesta, kičasto okrašenega, porabniško nasilnega. Počasi grem mimo farne cerkve. Bilo bi grdo, če ne bi vstopil vsaj za hip in sklenil svoja premišljevanja. Sam si ne morem pomagati prav dosti.
Odrinem težka vrata. Pomočim prste v blagoslovljeno vodo in se pokrižam. Prostor je temačen, a svet in miren. To iščem – miren kraj, kjer bom vsaj za trenutek našel svoj mir.
Zagledam moškega, ki kleči v klopi sredi cerkve. Roke ima na obrazu, kakor da premišljuje ali moli. Pokleknem in naredim korak, dva. Takrat osuplo obstanem. Zaslišim, da moški joče. Zmedeno se hočem obrniti in pobegniti. Presenečenje pa tako, pomislim. Česa takega še nisem doživel, četudi je nekaj povsem normalnega. Starejši moški, mojih let, kako čudno! Obraz si pokriva z dlanmi in ihti. Hočem razumeti, hočem vedeti. Sprašujem se, kaj je v tem moškem, silovitem, neustavljivem joku? Obnemoglo sedem v klop nekaj metrov za obupanim človekom. Vame udarjajo najbolj vsakdanja, človeška vprašanja. Da joka moški? Je to primerno glede na ‘srečno’ kulturo tam zunaj? Je to spodobno? Sploh ne vem, ali joka od žalosti ali od sreče. Oboje je mogoče. Nenadoma mi je, tako na skrivaj, na dnu duše všeč, da joka še nekdo poleg mene. Bi moral stopiti k človeku in mu položiti roko na ramo? Morda pa čaka duhovnika, da bo v spovednici opral svojo vest. Vest obstaja sleherni trenutek in je težka težka.
Sklonim glavo. Ali ni ta temačni prostor, v katerem gorijo le drobne svečke ob Marijinem kipu, kot nalašč, da se razjočemo, pa kakršen koli vzrok za to že je? Tam zunaj je bučni sejem bližajočih se praznikov. Pogledam svoji sklenjeni roki. Mislil sem zmoliti nekaj malega – zase, zdaj pa me vleče čudna potreba, da bi molil za tega neznanega človeka, ki joka.
Nenadoma se umiri. Trenutki tišine kapljajo v čas, ki ga moramo napolniti. Ta jok je bil čisto drugačen od tistih na televiziji in v romanih in psiholoških ordinacijah. Bil je tako iskren, tako pošten, tako obupno nujen za preživetje, da me je presenetil in ganil. Moški pred mano se vzravna. Nekaj časa sedi mirno, mirno. Zaveda se, da je še nekdo v cerkvi, a čutim, da ga to ne vznemirja in ne moti. Blagrujem ga. Morda mu celo zavidam. Vstane iz klopi in poklekne. Ko se obrne počasi in gre mimo mene proti izhodu, ne morem, da ga ne bi s pogledom prežarčil do poslednje resnice. Da, prav takšen je, kot sem sam. Tik pred starostjo, s težo življenja na ramenih. Običajni obraz, postava, obleka. Nič posebnega – ali vendar le? Še enkrat sem začuden. Na tem obrazu je mir, sprejetje, tolažba, zahvala. Kakor da je čisto dobro, kakor da sploh nima več nobenega problema. Zakaj je sploh jokal, če je vendar moški?
Nikoli ne bom vedel vzroka, a videl sem posledice. Izkoristil je čudovito, blagoslovljeno možnost svoje globoke vere. To je pravi kraj za takšna dejanja, o tem sem prepričan! Rahlo naletava prvi sneg. Pred vrati so božični prazniki miru in globoke sreče.

Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2012) 01, str. 38