Črna pika v njeni duši

»Glej, babica, prinesla sva ti pokazat tvojo pravnukinjo, da ti z njo malo polepšava praznike,« sta vsa smejoča objela babico Maro, ki ju je že nestrpno pričakovala.
Že nekaj let je, odkar je ovdovela, sama živela v prijazni hišici v vasi pri cerkvi, katero je obkrožalo še nekaj prijaznih domačij.
Presrečna je objela vnuka in njegovo mlado ženo, potem pa skoraj plaho vzela v roke drobceno dete, ki je mirno spalo. Gledala je njegov obraz, majhna usteca, ki so se v spanju smehljala. Drobne ročice je detece stiskalo v pesti, izpod kapice pa je silil šop črnih las.
»Čisto črne laske ima, prav take si imel ti, ko si se rodil, pa tudi nosek ima ves tvoj, lička pa kot mamica,« se je čisto raznežila. Kot da bi držala v rokah njega, svojega dragega vnuka, ki je danes stal pred njo kot odrasel mož. Kmalu si je hotel ustvariti družino, mlad in zelo resen, kot da je kar prekmalu moral odrasti ob svoji nezakonski materi. Stal je pred njo in se ves srečen smehljal svoji babici, s katero ga je družila neka čisto posebna vez.
V tem trenutku ji je ušel spomin nekaj več kot dvajset let nazaj, ko ga je prvič vzela v naročje.
Nikoli ne bo pozabila trenutka, kako je pred njo stopila hči in ji vsa tresoča povedala, da bo postala mati, mlada mati, še sama skoraj otrok, pa je pričakovala otroka. Zadnje tri mesece sploh ni prišla domov z izgovorom, da se mora veliko učiti. Sedaj pa je stala tu, vsa nesrečna, vedoč, da pač ne more več skrivati pred starši, kaj se je zgodilo. Mlada in neizkušena je nasedla starejšemu fantu, ki je takoj, ko je videl, kaj se je zgodilo, izginil. Ni ga iskala, zavedala se je, da je ni vreden, da je navaden slabič, ki jo je hotel prisiliti, da naredi splav, ona pa je hotela roditi to dete, četudi za ceno, da bo odraščal brez očeta.
In sedaj je bila tu, pred svojo strogo materjo, in čakala njene besede. Ona pa – kot da so ji spodnesli tla, kot da lebdi v zraku – od šoka ni mogla niti spregovoriti, ni mogla dojeti, da se je to zgodilo prav njej, ki je bila tako stroga in skrbna mati, ki je svojim otrokom vedno znova govorila, naj bodo pošteni in iskreni, naj se ne igrajo s takimi stvarmi. V tem trenutku se ni več obvladala.
»Kar si storila, je sramota za našo hišo in greh zate, a zdaj je, kar je. Ko bo dete prišlo na svet, ga bomo dali posvojiti, ti pa boš šla nazaj v šolo. Jaz tega otroka že ne bom gledala pri hiši!«
Tedaj pa je k njej pristopil mož. »Mara, za božjo voljo, kaj pa govoriš? Ti, ki sem te vsa leta zelo cenil in spoštoval kot mater najinih štirih otrok, kot krščansko mater in ženo, ki je bila pripravljena na vsako, še tako veliko žrtev. Zdaj pa kot da nisi več ti, da siliš svojega lastnega otroka, naj da svoje dete tujim ljudem. Ne, tega pa iz tvojih ust nikdar ne bi pričakoval. Res, ni prav, kar se je zgodilo, res je greh, sramote pa ni nobene. Večji greh bi bil, če bi umorila nerojeno, nedolžno bitje. Pa je bila pripravljena na vse, da ga je obdržala. Otrok bo ostal pri nas, v naši hiši, če je prostor za vse, se bo našel še za enega. Vsak otrok prinese kos kruha s seboj na svet, so rekli moja pokojna mati. Navadno tak otrok, ki je čisto nepričakovan, naredi ljudem največ veselja.«
Osramočena do dna je stala pred možem in hčerko, besede so jo oplazile kot bič, v njeno srce pa so zarezale globoko rano. Vse do rojstva je kot omotična tavala okrog, ni in ni se mogla sprijazniti s tem, kar se je zgodilo, bilo je vse tako iznenada.
Potem pa je prišel dan, ki ji bo kot živa slika ostal v spominu do konca dni. Stopila je v porodniško sobo – na postelji je sedela njena hči in k sebi stiskala drobceno dete. Njen še skoraj otroški obraz so obkrožali lasje, še vsi preznojeni od prestanega poroda. Njen pogled je bil žalosten, ustnice so ji drhtele ob zadrževanem joku. Še močneje je stisnila dete k sebi, ko je mati stopila k njeni postelji, kot bi se bala, da ji ga bo vzela in nesla bogve kam.
»Mama, oprosti,« je zašepetala. »Ne, Tina, ti mi oprosti, da sem bila tako nečloveška do tebe. Veš, vse se je zgodilo tako nepričakovano, nisem bila pripravljena na to. Nikoli si tega ne bom odpustila,« je ihtela in objemala hčer, ki je drhtela v njenem objemu. Potem pa je vzela v naročje nebogljeno dete in v hipu se je v njej prebudil materinski čut. »Nikomur te ne damo, ostal boš pri nas, vsi te čakamo, veselimo se te,« je šepetala in ga stiskala k sebi, da se je dete zbudilo in zajokalo. »Na, pojdi k mamici, njen si, najbolj njen, a boš tudi naš, naše veselje in naša radost.« Potem ga je položila na posteljo hčerki, ki ga je privila na prsi.
Potem je odraščal pri njih in vsi so skrbeli zanj. V veliko veselje je bil vsem njenim otrokom, ki so bili še doma. Hčerka, mlada mamica, je lahko končala šolo in se zaposlila.
Zanjo je bil kot njen peti otrok – pravzaprav je zapolnil tisti občutek praznine, ker so bili oni štirje že vsi večji, ona pa na žalost ni mogla biti več mati kljub veliki želji, da bi vsaj še enkrat začutila pod srcem novo življenje. Bil je tih in miren in zelo prijazen otrok, kot da bi se bal, da je s svojim rojstvom koga motil. Čeprav ga je ljubila z vsem srcem, pa je na dnu duše nosila velik črn madež zaradi hudih besed in grdih misli. Ni si mogla odpustiti, da je to govorila kot mati.
Kot da je takrat mislila le nase, ni pa pomislila, koliko solz je v mesecih, ko se je skrivala pred starši, potočila njena hči, ki se je bala svoje stroge matere. Ko je že celo pomislila na samomor, se je vedno znova zatekala v cerkev in ihteč molila pred podobo Matere Božje. Le vera ji je v tistih trenutkih dajala moč in upanje, da bo še vse dobro. To ji je zaupala, ko sta ob večerih posedali pri peči in pestovali malega.
In ko je odrasel, se mu je nekega dne tudi izpovedala. Ni mogla drugače, morala si je olajšati dušo. Takrat jo je molče poslušal, potem pa ji je v zadregi obrisal solze, ki so ji tekle po licih.
»Veš, babica, hvaležen sem, ker si mi to povedala. Že do zdaj sem te imel nadvse rad, zdaj pa te imam še raje. Med nama bo vedno ostala nevidna in posebna vez.«
In res je tako.
Čeprav so z leti za njim prihajali še drugi vnuki in vnukinje in ima vse neizmerno rada, bo on vedno ostal nekaj drugega, nekaj, kar ima v njenem srcu skrit kotiček, čisto majhen, a samo njegov.
Črna pika na njeni duši pa ne bo nikoli povsem zbledela, ostala bo v njej do konca.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2015) 02, str. 18