Pustne maškare
»Ne, nočem biti tudi letos Pika Nogavička, to sem bila že lani, hočem biti Rdeča Kapica,« je trmarila mala Sara, ko jo je mama hotela našemiti za maškarado. »Pa boš spet Pika Nogavička, le kaj je to takega,« se ni dala mali upornici prepričati mama. »Ne, pa ne bom in ne bom!« je rekla mala že skoraj v joku. »No, pa jo našemi v Rdečo Kapico,« se je vmešal oče, ki ju je ves čas opazoval. »Saj pri tebi vse doseže,« se je pojezila še nanj. »No, no, Mojca, malo pa si že prestroga,« se je nasmehnil Tone svoji ženi ter jo nežno pobožal po roki. »Saj vem, da moram popustiti, tako kot vedno, ko gre za tvojo ljubljenko,« se je vdala. »Kaj pa naj bo, le ona nama je še ostala, ko so vsi trije fantje že na svojem,« je rekel in gledal ženo, ki je oblačila malo, da gredo na pustno predstavo.
Spomini so mu ušli več desetletij nazaj, ko sta se tudi onadva pripravljala na pustovanje. On je že doštudiral, ona pa je bila tik pred diplomo. Živela sta vsak pri svojih starših, a sta bila par, trdno odločena, da se, ko tudi Mojca doštudira, poročita.
Zabava se je zavlekla pozno v noč. Ves prepaden je bil, ko je opazil, da je Mojca opita. Skoraj nikoli ni pokusila alkohola, zato ni bil pozoren na to, kaj pije. Sedela je v družbi treh deklet, svojih sošolk, in se na ves glas smejala.
»Mojca, pridi, peljal te bom domov,« je stopil k njej. »Nikamor ne grem, sploh pa ne s teboj, saj nisi moj angel varuh,« je rekla in spet dvignila kozarec. Vzel ga ji je iz rok: »Dovolj je bilo,« je rekel in jo hotel dvigniti. »Jo bom že jaz peljal,« se je vmešal Matej in jo zaščitniško objel okrog ramen. »Ja, on me bo peljal, on je vsaj tak, ki ve, kako je treba z ženskami, in ni taka mevža kot ti,« mu je zabrusila. Zgroženo je strmel v dekle, ki mu je toliko pomenila in si je z njo želel ustvariti družino, in jo je varoval. Nič še ni bilo med njima, spoštoval jo je. Matej pa je bil veternjak, ki se je z dekleti le poigraval in strl marsikatero srce – in zdaj hoče streti še Mojčino.
»Jo bom jaz peljala,« se je ponudila ena izmed deklet, »ko boš trezna, pa naj te vozi tisti, za katerega se boš odločila, zdaj pa domov spat!« Hvaležno jo je pogledal in stopil ven. Počakal je, da so jo stlačile v avto, potem pa peljal za njimi.
Šele ko se je doma spravil v posteljo, se je strl. Ni mogel dojeti, kaj se mu je zgodilo nocoj, počutil se je ponižanega in užaljenega. Še nihče ga ni tako ponižal kot dekle, ki jo je imel tako rad.
Ves neprespan je stopil zjutraj v kuhinjo, kjer sta starša že sedela pri zajtrku. »Ste se imeli sinoči lepo?« ga je vprašal oče. »Ne, jaz ne. Mojca je preveč popila, me ozmerjala z mevžo in se hotela peljati z Matejem.« »Pa se je peljala?« sta ga vprašala oba hkrati. »Ne, jo je peljala sošolka Simona. Za njima sem vozil do Mojčinega doma,« je povedal.
»In kaj sedaj? Si ji zameril?« ga je vprašal oče. »Ne, nisem, sem pa zelo žalosten in ne vem, kaj naj naredim, naj prekinem z njo, ne vem, če ji bom še kdaj zaupal,« je povesil glavo.
»Naj ti nekaj poveva z očetom,« je spregovorila mati, »ali boš skušal naju ubogati, pa presodi sam, dovolj si star in pameten.« Gledal je in čakal – pričakoval je, da bosta rekla: »Pusti vse skupaj, to dekle te ni vredno.« Ostal je brez besed. »Midva bi ji na tvojem mestu pomagala. Dekle, nevajeno pijače, tudi družba, tiste njene prijateljice niso najboljše zanjo, pa jo je zaneslo in se je spozabila. Nama je bila vedno všeč, iz zelo dobre verne družine je, dobra žena bi ti bila, slaba družba je naredila svoje ... Poskusi, morda pa le ni tako slabo mislila – bodi pa previden.« Hvaležno ju je pogledal. »Pogovoril se bom z njo, a obljubim nič zelo sem prizadet,« je skoraj trmasto dejal. »Odpuščanje dela človeka plemenitega, zamera je pa greh,« je blago rekla mati. Razumevajoče jo je pogledal in odšel v službo.
Še isti dan jo je počakal pred fakulteto. S sklonjeno glavo je sama stopala po stopnicah. Poklical jo je, ona pa je hotela mimo njega, kot da ne sliši. »Mojca, sedi v avto, pogovoriti se morava.« »S tabo se ne morem več pogovarjati, da ti rečem ‘oprosti’, je premalo, ker vem, da mi ne boš mogel oprostiti, preveč sem te prizadela,« ga je pogledala.
Oči je imela rdeče od joka in v njih je videl eno samo žalost in bolečino. Zasmilila se mu je. »Dobro premisli še enkrat sinočnje besede,« je rekel. »Iz tebe je govorila pijača in upam, da nisi mislila resno. Eno te prosim: te sošolke niso dobra družba zate, odloči se zanje ali zame. Jaz sem ti že odpustil, sem pa neizmerno žalosten.« Tiho je zaihtela in odšla.
Nekaj časa sta se kar malce izogibala drug drugega. Ona se je poglobila v študij, on pa je cele dneve čepel v pisarni, skoraj ni hodil ven. Ko sta se srečala, sta si izmenjala nekaj besed in odšla vsak zase. Od tiste noči se s kolegicami ni več družila, le s tisto, ki jo je bila takrat peljala domov in je bila res pošteno dekle.
Kar nekaj časa je preteklo in ko se je prepričal, da se tista noč ne bo ponovila, je čutil, da ji lahko zopet zaupa. Spet sta našla pot drug k drugemu. Poročila sta se in si ustvarila družino. Nikoli ni obžaloval, da je takrat poslušal nasvet svojih staršev, saj bi se sam najbrž odločil drugače.
KUMER, Anica, (zgodbe). Ognjišče, 2015, leto 51, št. 2, str. 56