Pohitite, oče je slab

Ura v zvoniku je začela biti polno uro in župnik Matija se je skupaj z ministrantoma priklonil križu na steni, ko je v zakristijo z vso naglico vstopil Marko.
»Gospod župnik, pohitite, oče je slab!« je butnilo iz njega.
»Ravnokar bom začel s sveto mašo.«
»Konca maše oče verjetno ne bo dočakal!« je bil odločen Marko.
»Že grem,« je dejal župnik, stopil pred oltar in povedal navzočim, da mora takoj oditi k bolniku, ki umira, oni pa naj začno moliti rožni venec. Vzel je Najsvetejše iz tabernaklja, se preoblekel in pohitel za Markom, ki je že sedel v avtu.
»Že zadnjič sem videl, da oče hitro peša,« je pretrgal molk župnik.
»Včeraj zvečer je nehal govoriti in se pogreznil sam vase, sedaj pa daje iz trenutka v trenutek vedno manj znakov življenja. Komaj da še diha.«
»Boste videli, počakal naju bo,« je bil prepričan župnik.
Marko je vozil hitro, kolikor je mogel, župnik Matija pa se je zamislil. Vsak prvi petek obiskuje bolnike. Večina jih cel mesec težko čaka, da jim bo s svojo vedrino prinesel nekaj sonca, jih potolažil s preprosto besedo in jim prinesel pomoč in upanje v podobi sotrpina Jezusa. Nekatere je moral poiskati sam, k drugim so ga povabili domači, včasih so ga na oslabele opozorili sosedje. Marko ga je poklical nekaj dni zatem, ko so očeta pripeljali iz bolnišnice.
»Oče bi se rad pogovoril z vami,« so mu dejali domači, ko je prišel prvič na obisk. »Veste, naš Štefan ima raka, toda tega ne sme izvedeti, da se ne bi prestrašil in bi se mu stanje poslabšalo. Prosimo vas, da mu tudi vi ne poveste.«
Samo nekaj vsakdanjih besed je bilo treba in kanček dobre volje, ki jo župnik Matija vedno nosi s seboj, pa sta se z očetom kmalu pogovarjala kot stara znanca. Štefan ga je povabil, naj še pride, župnik pa mu je povedal, da bo prihajal vsak prvi petek.
Župnik je že hotel oditi, ko ga je poklical nazaj: »Veste, raka imam, ampak tega ne povejte mojim, da ne bodo preveč v skrbeh.« Bo že tako uredil, da bo vse prav, ga je pomiril župnik Matija in se poslovil.
ppp
Pripeljala sta se pred hišo. Domači so ju nestrpno čakali. Oče se še vedno ne zaveda, so jima povedali, da komaj kaže znake življenja in da so poklicali tudi zdravnika.
Župnik je stopil k postelji, Štefan je negibno ležal.
»No, oče, spet sem vas prišel malo obiskat,« je glasno dejal župnik Matija in ga prijel za roko. Štefan je odprl oči, ga pogledal in se pokrižal: »Pa začniva: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha ...«
Vsi so ostrmeli.
Župnik Matija je začel počasi,s poudarjenim glasom moliti.
»Se bova tudi spovedala?« ga je vprašal.
Samo za spoznanje je premaknil glavo, kot da hoče prikimati, in domači so stopili iz sobe.
Ko sta končala, so se prav po prstih vrnili. Oče je spet mirno ležal pred njimi in se, ves v belem, pogreznil v svoj svet.
»Sedaj je vse v božjih rokah. V dobrih rokah!« je rekel župnik in se poslovil. Z Markom sta celo pot nazaj mlela vsak svoje misli.
ppp
Ko je skozi glavna vrata vstopil v cerkev, so ravno začeli moliti desetko ki se naj usmili duš v vicah.
Tako doživete, tako spokojne in zbrane maše že dolgo ni odmaševal.
Po maši se mu ni nikamor mudilo. Pospravljal je po zakristiji in prestavljal stvari, ki so bile pravzaprav na svojem mestu.
Ko je stopil iz cerkve, je vključil telefon. Naredil je komaj nekaj korakov, ko je zazvonilo.
»Oče je zaspal. Mislim, da ste takrat ravno odmaševali,« je povedal Marko. »Hvala vam.«
»Hvala, da ste me prišli iskat. Hvala očetu in hvala Bogu,« je dejal župnik in malo počakal. »Veste, da mi moji bolniki dajo več, kot dajem njim jaz.«
Še sam ni vedel, kako je prišel do župnišča, kako je odklenil vrata in vstopil. Tam pred križem sredi hodnika se je ustavil. Z Jezusom sta se samo spogledala. Nič ni rekel. V sebi je čutil samo neskončen mir in veselje, da mu je bil dan duhovniški poklic.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2015) 02, str. 50