Spet na isti poti

Ko sta se spoznala, nista bila več prav rosno mlada, saj sta jih oba imela že čez petindvajset, a bila je ljubezen na prvi pogled. Ona je vedno trdila, da se njej to že ne bo zgodilo – pa se ji je!
Ko je stopil v ambulanto ves popraskan po obrazu, je kot plah fantič stal pri vratih in mečkal v roki zdravstveno kartico. Ko mu je čistila rane, katere je prej pregledala zdravnica, so se vanjo zazrle najbolj prijazne in tople oči.
Že nekaj let, pravzaprav od konca šole, je tu delala kot medicinska sestra in srečevala veliko ljudi, a tako je ni prevzel še nihče. Sama sebi se je zdela otročja, ko je vsakič, ko je hodil po nove obliže, zardela kot najstnica. In tako se je začelo; čas, ki sta ga preživljala, je bil najlepši v njenem življenju. Takoj ko mu je povedala, da je globoko verna, ji je priznal, da je odraščal v družini brez vere. Starši so sicer imeli zakramente, a njega niso dali niti krstiti.
»Tako te imam rad, da bom naredil vse: sprejel bom vero, se pripravil na krst, šel k obhajilu in birmi, da se poročiva v cerkvi,« ji je rekel.
»Tega ne smeš narediti samo zaradi mene,« mu je odvrnila, »to napravi predvsem zaradi sebe.«
zgodba2 02 2014Tako je začel hoditi v cerkev, prejel je vse zakramente. Koliko lepih trenutkov je preživela, ko ga je učila. Zelo hitro je vse dojemal, ona pa je v tem uživala. Da je to delal res samo zaradi nje, je spoznala šele mnogo kasneje, V srcu je bila vera zanj še vedno nekaj tujega, nekaj, brez česar je živel do takrat, ko je spoznal njo, nekaj, “brez česar lahko živiš”, kot je izjavil potem, ko mu je nekoč poočitala, da zanemarja molitev. Saj nekaj časa je z njo hodil k maši, če le ni bil od doma, ker je kot gradbeni inženir delal okrog po gradbiščih. Potem pa je tudi to bilo vedno bolj poredko, le še ob večjih praznikih. Tudi potem, ko sta se jima druga za drugim rodila otroka, Lovro in Sara, ni bilo drugače.
Kot se je on hladil v veri, za katero ni bil nikoli res ogret, se je ohlajal tudi njun zakon. Čeprav na ločitev nobeden od njiju ni pomislil, sta si imela vedno manj povedati. Ob nedeljah in ob večerih je hodil s prijatelji igrat šah ali kegljat ali je sedel za računalnikom. Res pa mu ni smela očitati, da se ne ukvarja z otrokoma. Veliko je bil z njima in ji v vsem pomagal, le ko je beseda nanesla na molitev in vero, je zamahnil z roko in ni hotel reči nič.
Tako sta pač hodila vsak po svoji poti, oba prepričana vsak v svoj prav.
»Ali bova še kdaj našla skupno pot?« jo je nekoč vprašal žalosten in potrt. »Tako lepo je bilo nama na začetku, toliko sva si imela povedati.«
Prijela ga je za roko, pogledala v njegove tople oči in rekla: »Spet bova hodila po isti poti takrat, ko boš ti našel pot nazaj k Bogu. Tako dober človek si, toliko lepega je v tebi, le dušo imaš prazno, brez vere si kot suho drevo.«
Takrat ni slutila, koliko hudih trenutkov bosta prestala oba, da bo res našel pot nazaj.
Bilo je pozimi – šli so na smučanje vsi – tudi ona je uživala na snegu kot že dolgo ne, ko se je zgodilo. Oba sta bila premalo pazljiva in Lovro se je preveč približal nihalki – z vso močjo ga je odbila. Obležal je na tleh brez zavesti.
Sedela sta ob njem dan za dnem, teden dni, da bi se prebudil iz kome. Čeprav so jima zdravniki dajali upanje, da bo preživel, sta s strtim srcem čakala, kaj bo. Ona je tiho molila, on pa je le zrl predse. Ni hotela drezati vanj, ni jokala, le šepetala je: »Naj se zgodi tvoja volja!« Zaupala je tako močno, da ga Bog ne bo še poklical k sebi.
Nekega dne je vstal in brez besed zapustil bolniško sobo. Nič ga ni vprašala, kam gre, vedno ji je prej vse povedal – molče je odšel, čeprav je slutila, je počasi vendarle odšla za njim.
Tiho je odprla cerkvena vrata in obstala: klečal je pred oltarjem, ramena pa so se mu tresla v tihem joku. Stopila je k njemu in ga prijela za roko. »Vse bo še dobro, boš videl,« mu je rekla tiho. »Gospod je neskončno usmiljen , zaupajva vanj. Lovro bo preživel in vse bo še dobro.«
Hvaležno je pogledal skozi solze in se olajšano skupaj z njo potopil v molitev.
Ko so se čez leto po tem dogodku peš odpravili na Svete Višarje v zahvalo za vrnjeno zdravje, ji je na vrhu pred cerkvijo zašepetal: »Pa sva le spet našla skupno pot, jaz pa sem našel tudi pot nazaj k Bogu. Sva morala res oba prestati toliko hudega, da se je to zgodilo?« je povesil glavo.
»Nič se ne zgodi brez razloga, vsaka stvar nas nekaj nauči. Trpljenje je pot v očiščenje in novo življenje,« ga je prijela za roko, da sta družno stopila v božji hram v zahvalo za njegovo usmiljeno ljubezen.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 02, str. 38

Zajemi vsak dan

Vsakdo naj spreminja svet v svojem neposrednem okolju. Naj deli z drugimi, kar ima. Naj bo dober, naj goji prijateljstvo in razumevanje okoli sebe.

(Miha Žužek)
Sreda, 28. Februar 2024
Na vrh