Mobilni telefon

Pridejo dnevi, ko je vsakršen smisel težak kot breme, ki ga ne zmoremo več nositi. Vročina poletja je pometla znane ulice mesta. Nikjer ni žive duše. Zavijem v domačo ulico. Na vogalu je šola. Ko prihajam bliže, zagledam zelo običajen prizor. Na železni ograji sedi dekle. Osamljeno in izgubljeno. V roki drži mobilni telefon. Strmi vanj in nenehno pritiska drobne gumbe. Kakor v nekakšni čudni omami skuša nekoga priklicati. Nič. Za hip se ustavim in jo gledam. Nobenega zaupnega pogovora, nobene navdihujoče pripoved, izpovedi. Strmi v tisti majhni ekran in pritiska. Žalost, pomislim, in se z muko poženem proti hiši, v kateri stanujem.
zgodba3b 02 2014Sam skoraj vedno puščam mobilnik doma. Vendar me danes daje nekakšna zoprna osamljenost, ki pride nenadoma kot nevihta ali kot reklamni letak prileti v poštni nabiralnik. Z ničemer ne morem preprečiti, da pride trenutek izgubljenosti in bede. Če si to priznam, je možnost za rešitev; če priznam to drugim, sem navadno deležen posmeha ali vsaj začudenja.
Ko pridem v prazno stanovanje in globoko v meni jecne tista strašna misel: vse je nesmiselno!, se prestrašim samega sebe. Kako naj rešim to osamljenost? S humorjem? Z jokom? Naj pobrišem prah po pohištvu? Naj napišem nov scenarij? Naj odprem predal, v katerem so nekakšni zdravilni jogurtovi bomboni? Nič od tega, ker je kriza zares huda in se poglablja iz ure v uro. Življenje je tako daleč od mene. Mrzlično iščem v mislih rešitev, človeček globaliziranega, servilnega, medijskega sveta. Vse bi bilo nesmisel. Morda preprost človeški pogovor! Pogovor z nekom, ki ga imam rad in mu zaupam. Na pisalni mizi zagledam svoj mobilni telefon! Nasmehnem se. Saj res, zakaj pa sploh imam to nujno čudo tehnike. Pred mnogimi leti je bil prvi telefon oddaljen od moje domače vasi skoraj uro hoda daleč. Danes ... Pograbim to majhno škatlico, ki nam omogoča nenehno komunikacijo. V imeniku imam najmanj petdeset ljudi. Poklical bom samo enega. Enega od petih, tistih najbližjih, ki mi bodo gotovo pomagali. Nekoč mi je šali rekel neki mlad prijatelj: »Ej, stari, tebi se bo vedno oglasila ena sama številka: 112 – nujna pomoč ...«
Zastrmim se v mobilni telefon in pritiskam drobne gumbe. Prvi klic. Zvoni. Nihče se ne oglasi. Drugo ime. Številka trenutno ni dosegljiva. Tretja oseba – zasedena ... četrta, peta. Osuplo gledam v to čudno zablodo človeške veličine. Je mogoče, da ne dobim nikogar, ko ga zares nujno potrebujem? Še nikoli nisem bil tako razočaran. Odložim mobilnik in nenadoma zazvoni globoka, čudežna, strašno nenavadna misel. Stopim k drugemu predalu omare. Iz njega s potno roko potegnem star, črn mamin rožni venec. Če bi me zdaj videl kdo od mojih petih rešiteljev ... Sesedem se v stol in začnem tiho, ponižno, enakomerno. Drobno jagodo za jagodo. Moj telefon do Prijatelja, ki menda vedno posluša; tudi kadar govorim samo o sebi. Molim. Počasi popušča napetost, kriza se umirja. Spet sem se našel. Včasih bolje delujejo nekdanji, zastareli načini komunikacije ...
Stanislav

Ognjišče (2014) 02, str. 51

Zajemi vsak dan

Če bi danes prišel med nas? / Ne! Pomota! / Danes prišel si med nas: / Družini prinašaš vstajenje.

(Pavle Jakop)
Sreda, 28. September 2022
Na vrh