Dobrota ni (vedno) sirota

Rozalka je sedela v svojem najljubšem prostoru, v udobnem naslanjaču ob topli peči s pletenjem v rokah. Ob njej je igral radio, naravnan na Radio Ognjišče. Zaslišala je napoved njej priljubljene oddaje Klepetalnica med nami in vami. Napovedovalka je povedala: »Danes se bomo v naši klepetalnici pogovarjali o posojanju denarja. Drage poslušalke, cenjeni poslušalci, povejte nam ali ste že komu kaj posojali, in kakšne izkušnje imate. Ali so vam posojeno vrnili?«
Rozalka je pozorno prisluhnila in takoj so se v njenem srcu obudili že davni spomini. Bilo je lepo nedeljsko popoldne, ko so se vaška dekleta zbrala, da spletejo nekaj vencev in z njimi okrasijo mlaj ter vhodna vrata hiše, kjer bo konec tedna ohcet. V soboto bo namreč njihov vaščan pripeljal na svoj dom nevesto iz sosednje vasi.
Pred šrango bo ženin moral odkupiti nevesto v sosednji vasi, kot je v tem kraju navada, dekleta pa so hotela mladi nevesti z venci pokazati, da jo z veseljem sprejemajo v svojo vas. Po končanem delu se je Rozalka odpravila proti svojemu domu. Prav kmalu je zaslišala, da jo nekdo kliče. Ozrla se je in se začudila, ko je videla, da hiti za njo Martin – fant, ki bo v soboto ženin.
»Rozalka, nekaj bi te prosil,« je z vidno zadrego spregovoril Martin, ko je ob Rozalki stopil s kolesa.
Rozalka ga je vprašujoče pogledala: »Na dan z besedo! Če bom le mogla, bom ženinu rada ustregla,« je z nasmehom hitro pregnala Martinovo zadrego.
Martin je povedal, kaj ga žuli. »Ne skrbi me poroka, moje zadrege je kriva šranga. Saj nisem na praznem, toda zvedel sem, da se fantje iz sosednje vasi pogovarjajo, da mi šrango tako zasolijo, da bom moral izprazniti denarnico do zadnjega beliča, Jaz pa bi se rad malo postavil pred njimi, da me niso čisto izsušili. Rad bi jim pokazal, da mi je še nekaj ostalo v denarnici. Če imaš, te lepo prosim, da mi posodiš. V denarnico bi bankovce zložil tako, da bi čim več zgledalo. Če bom imel za plačilo šrange še dovolj svojega, ti bom vrnil takoj po poroki, če pa bi mi res zmanjkalo, pa ti vrnem ob prvi plači,« je obljubil Martin.
»Nič se mi ne bo mudilo, saj veš, da jaz nimam redne plače in moram vedno imeti pri roki nekaj za vsak slučaj. Jutri pridi. Nekaj imam res, a ne doma, ampak pri prijateljici, in ti bom lahko dala,« je pojasnila Rozalka.
»Hvala že vnaprej. Nikoli ne bom pozabil, da si mi pomagala v zadregi,« je dejal Martin ter se veselo odpeljal.
Ko je zdaj Rozalka poslušala Klepetalnico, je prva gospa, ki se je oglasila, rekla, da še vedno velja star pregovor: »Če si hočeš dobiti sovražnika za vse življenje, potem posojaj.« Rozalka je iz lastne izkušnje bila nasprotnih misli.
Ni se več dobro spominjala, ali ji je Martin posojeni denar vrnil takoj po poroki ali malo kasneje. Svojo obljubo je držal. Ob tem je v Rozalki dozorelo življenjsko spoznanje. Ona je ostala vaška teta, ki je bila pogosto potrebna kakšne pomoči. Ni lahko prositi, ko pa ima vsakdo svoje skrbi in stroške. Nikoli pa ni zaman prosila Martina za kakršno koli pomoč. Še več: Martin ji je pogosto sam ponudil pomoč. »V trgovino grem,« se je oglasil pri njej. »Ali kaj potrebuješ, lahko ti pripeljem.« Tako si je Rozalka z malim, le nekajdnevnim posojilom pridobila dobrotnika. Od tiste poroke je minilo veliko let, Martin je že dedek, toda svojo dobroto je ohranil vse življenje.
Tak je spomin na posojilo denarja poštenjaku v srcu Rozalke, ki je oživel ob radijski klepetalnici. Niso pa tako lepi spomini na vse njene dobrote, ki jih je izkazala drugim. Na žalost še vedno velja star pregovor: »Dobrota je sirota.«
Angelca Škufca

Ognjišče (2014) 02, str. 50