Trije obrazi otroštva

Povabila me je na obisk, potem ko sva se slučajno zaznali na enem od socialnih omrežij. Več kot tri desetletja je minilo od tedaj, ko sva v času srednje šole stanovali v istem internatu. Bila je živahno dekle s Štajerske, prikupnega videza. V njeni bližini sem se vedno počutila kot siva miš oziroma kot kakšna ovca, saj se moji kodri nikakor niso dali urediti v normalno pričesko. Zaključili sva šolanje in se poslovili. Še isto leto sme prejela pismo. v katerem mi je sporočala, da se je poročila in postala bogata.
V preteklih prazničnih dneh sva se z možem odzvala njenemu vabilu. V darilno vrečko sem dala čipke zanjo, steklenico penine za njenega moža in knjigo pravljic za njeno vnukinjo. V telefonskem pogovoru mi je namreč omenila, da bo mala ‘princesa’ novoletne praznike preživela na njenem domu. Mladi starši bodo odšli na krajše potovanje, da se odpočijejo od nenormalnega tempa v službi.
Na obrobju našega glavnega mesta sva pozvonila na vratih hiše, odete v novoletno okrasje. Sledili so viharni objemi in ugotovitev, da pravzaprav obe kar dobro skrivava svoja leta. V prostorni jedilnici sva obujali spomine na čase, ki so bili, kljub šolskim obveznostim, najlepši zaradi optimizma in prešerne mladosti.
Nato se nama je pridružila njena vnukinja. Ko sem ji v roke podala knjigo, se je na njenem obrazu zarisalo razočaranje. Nato je vprašala, če je morebiti v knjigi tudi plošček, da ji ne bo treba brati. Osupnila sem in ji zatrdila, da je pač brati treba, ker le tako v celoti doumeš napisane zgodbice. Naredila je šobico in brez pozdrava zapustila prostor. Bivša sošolka mi je, brez zadrege, povedala, da njeni ‘mali’ pač nič ne manjka in če ji kaj ni všeč, to tudi pokaže.
Ob slovesu se deklica ni prikazala iz svoje sobe, čeprav sta ji stara starša prigovarjala, naj se vendar pride poslovit od tetice in strička. Da to nista nobena tetica in striček, je bilo slišati izza vrat. Sošolka in njen soprog sta se ob tem veselo smejala.
Drugi obisk tistega dne sva namenila sorodnici. Vsa zadihana od hoje po strmih stopnicah stanovanjskega bloka sva pozvonila na vratih. Bila je presenečena, da sva jo obiskala. Hitela je s kuhanjem kave in se hkrati opravičevala, ker so keksi, s katerimi nama je postregla, brez sladkorja. Njen desetletni vnuček je diabetik. Ker živijo v skupnem gospodinjstvu, so se vsi navadili na režim prehrane brez sladkanih jedi. Saj to ni največja težava v življenju! Huje je, ker njegova mamica nima službe. Očka pa ... ko bi vsaj njega ne vzela kruta nesreča na cesti! Njeno pripoved so zmotili hitri koraki na hodniku. Vnuček se je vrnil s sprehoda. Tudi zanj sem kupila knjigo pravljic. Ko jo je prijel v roke, se mu je čez obraz razlezel nasmeh ... V njegovi zahvali sem čutila globoko iskrenost in veselje, ki ga ne znam opisati.
Poslavljanje na stopnišču njihovega doma je bilo prisrčno.
Ko sva prispela domov, sem v sebi premlevala doživetje v obeh družinah. Na televiziji so bila na vrsti poročila o tekočih dogodkih. Med drugim se je na ekranu zavrtel posnetek ladje, prepolne ljudi. Posadka je plovilo zapustila in nesrečne potnike prepustila pastem morja. Reševalne ekipe so hitele na pomoč. Prestrašene begunce so spremljale na tla tuje države. Pred kamero v rokah novinarja, ki je poročal o tragični usodi prebežnikov, je stopil deček. Zdelo se mi je, kot da njegove velike črne oči sprašujejo, ali bo tudi zanj kje na tej zemlji prostor za varno zavetje in otroštvo brez gorja.
Neznanemu dečku ne morem poslati knjige s pravljicami. Pa tako rada bi to naredila.

HVALA, Irena. (zgodbe) Ognjišče (2015) 03, str. 36