Molitev

zgodba2b 03 2015Zgodnje pomladanski dan. Janez je zjutraj opazil prve sive lase na svoji glavi. Nasmehnil se je. Kdo ve, zakaj ga danes spremljajo davni življenjski spomini. Kakor zahvalna pesem so za nekaj lepega, neizrečenega. Pritisne na gumb najsodobnejšega traktorja. Nekam nerodno izskoči in z obema nogama udari na sveže zorano zemljo dolge njive. Globoko zajame zrak. Blag veter prinese vonj čudovite lepote njegove drage rodne vasi. Iz cerkvice na griču se zasliši opoldansko zvonjenje. Ob robu njive njegov oče pripravlja pšenično seme. »Ata, malo počakaj!« mu zakliče. Okorno sklene utrujeni roki. »Zdrava, Marija, milosti polna, Gospod je s teboj ...« Nikoli ga ni bilo sram moliti, kjer koli je bil. To je bil nekakšen neizmeren dar, moč za sleherni dan, za vsako preizkušnjo.
Prereže ga davni spomin. Šest let mu je bilo. Oče ga je utrujen dvignil in skoraj tekel z njim po ulicah mesta. Ko sta se ustavila pred staro bolnišnico, so v daljavi zvonovi oznanili poldan. Prišla sta na obisk k mamici, ki je umirala mlada za težko boleznijo – rakom. Stopil je k njej, ko ga je vsa bleda in izmučena gledala z nepopisno ljubeznijo. Stegnila je tresočo roko in pogledala moža. »Nikoli nisem pomislila, da bom sposobna darovati svoje trpljenje zanj« ... S hladnimi prsti je nežno in dostojanstveno pokrižala svojega malega Janeza. Deček jo je skoraj prestrašeno vprašal: »Mama, zakaj to delaš?« »Boš že razumel, ko boš velik!« Nekaj dni zatem je umrla.
Trepetajoči veter prinaša od daleč glas zvonjenja. Janez globoko zavzdihne. Redko je pomislil – a vedno je vedel, da se je uresničila mamina napoved. Globoko v sebi nosi zgled ljubezni in upanja tiste vere, ki mu jo je podarila njegova draga mama. Njena žrtev je bila bogato poplačana. Ostal je to, kar je najbolj želela – veren, priden in pošten človek. Nasmehne se. Pogleda očeta in zakliče: »Dajmo, ata!« Pogumno skoči na svojega železnega konjiča. Znova pritisne na gumbe digitalnega robota. Kako se je vse spremenilo, pomisli. Ljudje vedno redkeje molijo, v vaški cerkvi je maša vsako tretjo nedeljo, ker primanjkuje duhovnikov. Ampak njegov sin Gregor je tudi veren in dober fant. Naslednje leto se bo poročil. Tako zagnanega, veselega kmeta ni daleč naokoli. Janez se zadovoljno nasmehne. Kako čudno: spomini in prihodnost. Tisti, ki zares molijo, molijo nenehno vsak trenutek svojega življenja. In tisti, ki so nas naučili takšne molitve, so nam podarili največji zaklad. »Sveta Marija, Mati Božja, prosi za nas grešnike, zdaj in ob naši smrtni uri ...«
Stanislav. (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 45

Zajemi vsak dan

Zapoved, glejte, ta je moja, / da ljubite se med seboj. / Iz tega bodo vsi spoznali, / da ste hodili za menoj.

(Andrej Praprotnik)
Četrtek, 28. Marec 2024
Na vrh