Med prazniki

Svatje prihajajo v parih in posamično. Vrvež, vriski, pesem, glas harmonike, vse tako kot mora biti. Nevesta je pred drugimi, za njo hiti družica s šopkom v rokah, ženin lovi nevestino roko, vse je belo in bleščavo, celo ženin je v belem. Ljudje ploskajo, nazdravljajo, veliko veselih obrazov krog in krog, starejša ženska, verjetno nevestina mama, si briše oči, góvori, pesmi, pa spet góvori ...
V okrašeni avli zdravilišča se nabirajo radovedneži, gledajo in poslušajo. Poročni obred se je začel in ženin bo kmalu poljubil nevesto.
»Ljubezen ni nevoščljiva, ni sebična, ljubezen vse odpušča, ljubezen se ne ponaša in ne napihuje, ljubezen je večna in nikoli ne mine,« govori pod pisanimi lampijončki župnik. Krepak in prijeten glas ima. Vsepovsod naokrog jo je čutiti, to ljubezen, ves pregret z vsemi mogočimi dišavami obdarjen zimski večer je je poln ....
K belo pogrnjeni mizi meni nasproti pripelje prav v tem trenutku starejša ženska moškega. Tudi on je star, siv in zgrbljen, sedi na invalidskem vozičku in brezizrazno gleda nekam predse. Ženska ustavi voziček, ga naravna ob svojih nogah, sede za mizo in se moškemu nalahno nasloni na ramo.
»Ti je tako v redu?« mu reče potiho. Moški komaj kaj sliši sredi tega vriskanja in vzklikov, ona le pogleda okrog, globoko vzdihne in se spet stisne obenj. Moški ji pokima in molči. Ženska vzame iz vrečke pomarančo in jo začne lupiti.
»Počakajte malo, še en posnetek bom naredil,« kriči mlad fant med ljudmi za njima in skače z ene strani avle na drugo. Nekaj parov se postavi predenj, režijo se in vriskajo, fotograf poskakuje okoli njih, za vratom mu poplesava fotoaparat, maha z rokami, toda ljudje se ga kmalu naveličajo in gredo mirno mimo. Nihče več ga ne posluša, vse spet nekam drvi in se drenja ob dolgi, kričeče poslikani steni nazaj k vhodu.
Moški in ženska ob mizi pred mano sta tiha in mirna. Tu in tam pogledata od strani na razposajene pare, drugega nič. On, osiveli osemdesetletnik, sedi otopel, ona, nekoliko mlajša je, se še vedno ukvarja s pomarančo. Raztrga jo na krhlje in jih drugega za drugim naloži na prtiček v svojem naročju. Od tam jo počasi, previdno, košček za koščkom, polaga na starčevo dlan. Njemu se roka zatrese, oči pa mu kar naenkrat ožive. »Ssssladka je,« zajeclja in si jo nese v usta. Ona ga pogleda, pokima in spet se obrneta na drugo stran.
Ob kičasto rožasti steni prihajata nazaj nevesta in ženin. On hiti pred njo, ona teče za njim. Par ob mizi pred mano pogleda k njima, tudi jaz se presedem in pogledam tja. Na nevesti, lepi, visoki ženski, blešči svetla, čipkasta obleka, gola ramena so sloka in gladka, glava je vzravnana, lasje ji frfotajo okrog vratu, dolgo krilo drži v rokah, s hitrimi koraki in dvignjeno glavo pride mimo nas. Mlada in polna sama sebe. Dobro ve, da je vse to namenjeno njej in da je vse okoli nje samo zaradi njiju. Ves ta direndaj.
»Lepa je,« reče ženska pri drugi mizi, ko gre nevesta mimo njiju. »Zelo je lepa.« On se nasmehne ob pogledu nanjo, pokima in spet previdno vzame krhelj pomaranče iz njenih rok. Zagrize, malo steče po puloverju, sočna je, ona ga potrpežljivo obriše s papirnatim robčkom in reče: »Jej, lepo te prosim, še moraš jesti. Nikoli vse ne steče mimo.« »Ne morem! Ne ... Ne gggreee..« Ženska vzdihne in pokima.
Za njima se spet nabirajo vriskajoči svatje. Med množico, ki hrumi tik pred mano, zajoka otrok. Vsega je že naveličan, tudi oče, ki ga dvigne v naročje, je nervozen. »Na, primi ga! Zaspan je!« reče nejevoljno ženski ob svoji strani. »Rekla sem ti, da ga dajva mami, zdaj pa ...« »To pa ne ...« Lepo te prosim, ne pred drugimi ....« Ženska steče naprej, ne da bi se še kaj menila za moškega in otroka, hiti proti mizici s šampanjcem. Tam se ustavi, visoko dvigne kozarec, nazdravi ženinu in nevesti in izpije do dna. Moški z otrokom se ustavi, jezno pogleda naprej, pa spet okoli sebe in se počasi pridruži drugim.
»Hladno postaja. Kljub temu, da je tako zakurjeno je čudno hladno,« reče čez čas ženska ob sosednji mizi. »Mhm, kako ... Kako ču, ču, ču ... Čudno je to ...« poskuša povedati on. »Ja, je! Ker sva navajena le na svojo izbo doma! Zvečer zakuriva, v miru zmoliva in pojeva. Preveč hrupno je tu za naju. Že otrokom sem rekla, da zdaj, med prazniki, mogoče ni dobro, da greva v zdravilišče. Pa so kar vztrajali,« pravi ona in mu ogrne svojo jopico okoli ramen. Moški še kar drži krhelj pomaranče in gleda. Nekam mimo. Mimo nje ... »Veš, včasih ...« Obrne se k nji in ji počasi zlogovaje skuša nekaj povedati, vendar ne gre. »Vem,« potrpežljivo reče ona. »Besede ne najdeš, kajne? Tudi meni se včasih to dogaja.« Moški pokima, se ji toplo nasmehne in jo prime za roko. Ona položi svojo roko na njegovo in se solznih oči zagleda vanj.
»Zapojmo! Še enkrat zapojmo!« Truma mladih pride mimo, dekleta se hihitajo, fantje jih lovijo za roke. Pesem! Spet pesem in smeh ... Z glasnimi vriski odidejo ...
»Si lačen?« vpraša spet ženska pred menoj moškega. Ta se obrne nazaj, pokima ji, da jo razume in stisne njeno roko v svoje naročje.
Svatje se zaganjajo nekam naprej, ženske stegujejo vratove, pri vhodu je mizica belo pogrnjena, na nji so kozarci, šampanjec in šopek vrtnic. Bledo roza so, podobne ženinovi obleki. Nevesta nazdravlja, ženin dviguje svojo čašo in spet pesem. Godec potegne meh in zapoje. Svatje mu pritegnejo, nevesta se ženinu obesi okoli vratu, poljub je dolg in pesem je zgovorna ... »se misel mi je utrnila, * ko bom nekoč star in zgaran, * al’me boš še ljubila ...* la-la-la * al’me boš še ljubila ...«
Moški pred mano je končno le pojedel pomarančo, prime za voziček z obema rokama, hoče pognati kolesa, pa ga ona ustavi in obrne k sebi. »Počij si,« mu reče. »Bom jaz!« Moški jo hvaležno pogleda, bled upadel obraz, koščena ramena, vdrte oči, zgarane roke v naročju ...
Nevesta se zdrzne ob glasnih zvokih harmonike, odrine ženina od sebe. Sprevod se počasi obrne na levo, nazaj na cesto, proti Wellness hotelu, kjer se bo slavje nadaljevalo. Godec še vedno prepeva in igra nežen valček za njimi. Besede spet pridejo do mojih ušes: » ... ko bom star in zgaran, * al’ me boš še ljubila ...« Svatje pripevajo, iz vseh grl se sliši pesem, nevesta se nagne k možu in mu sijočega obraza nekaj zašepeta ...
»Kako bo čez leta? V starosti,« pomislim, ko ju gledam. Moja trpka misel je vsiljiva, ne spada v to veselje in razpoloženje, a se mi nehote vrine v zavest. »Bo njuna ljubezen še takole sijala? Bo lesk izginil, ko bo on star in zgaran in mogoče še bolan?«
Pogledam naprej, pesem počasi zamira, ženska pred mano pelje moškega, zavijeta desno, proti vhodu v jedilnico, večerja bo ...
Pogledam na uro in se počasi tudi sama odpravim za njima.

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 03, str. 24