Če me ti ne bi pobrala

Sedele so za mizo v kavarni in srebale čaj. Zunaj je pritiskal strupen mraz, zato se je v lokalu kar trlo gostov, tudi najbolj zagrizeni kadilci so se danes raje odpovedali cigareti in so kavo pili na toplem. Še Stanka, ki res ni vzdržala brez čika, ni odhajala ven, pač pa se je le živčno poigravala z vžigalnikom.
Tako so se tu dobivale vsaj enkrat na mesec vse tri nekdanje sošolke iz gimnazije, danes pa že žene z družinami in službami. Stanka je bila učiteljica, Vida je plula v komercialnih vodah, Vera pa se je posvetila raziskovalnemu delu.
Prijetno so kramljale, ko so se ozrle proti točilnemu pultu, kjer je s stola padla mlada ženska. Med ljudmi je završalo – “poglejte, kako je pijana in to še dopoldan, pa še ženska, da je ni sram”, so komentirali in gledali, kako se ni in ni mogla postaviti na noge in za nameček je še bruhala.
»Kdor koli je že, moramo ji pomagati, kaj veš, kaj jo je gnalo, da se je napila,« je rekla Vera in vse tri so stopile bliže ter onemele: na tleh je ležala njihova nekdanja sošolka Marjana. Štiri leta so skupaj grele gimnazijske klopi, vsem trem je vedno pomagala pri učenju. Bila je genij, ki je obvladala skoraj vse predmete, po maturi pa kot da se udrla v zemljo.
Obstale so kot okamenele. »Jo poznate?« je vprašala natakarica, »nekam jo moramo spraviti, tu res ne more ležati.« »Jaz je ne poznam,« je rekla Stanka ter pogledala proč. »Tudi jaz ne,« je zviška pribila Vida. »Jaz jo pa,« se jima je v obraz zazrla Vera, »bila je moja in tudi vajina sošolka in zelo dobra prijateljica.« Sklonila se je nad njo, ji obrisala obraz ter ji pomagala vstati, ne meneč se za Stanko in Vido, ki sta osramočeni zapustili lokal.
»Ja, kaj je s teboj, Marjana? Pridi, greva,« ji je šlo skoraj na jok ob pogledu na nemočno prijateljico. »Bom jaz počistila,« je rekla natakarica, vesela, da je predstave konec. Gostje, ki so bili prej glasni in so jo obsojali, so jima naredili prostor in starejši gospod, ji jo je prijazno pomagal spraviti do avta.
Oster mraz jo je na poti iz lokala malce streznil, da je spregovorila. »Pusti me, nimam kam iti, mama me je vrgla na cesto,« je povezovala besede. »K meni greva, če nimaš kam, tako ja ne boš ostala na ulici.« »Pusti me, naj umrem,« je jadikovala dalje. »Saj boš umrla, a ne še danes,« ji je šlo skoraj na smeh.
Potrobila je, ko sta se pripeljali pred domačo hišo, da je mož prihitel po stopnicah. Bila je sobota in tako kot ona ni bil v službi. Začudeno jo je gledal, ko je odprla vrata na sovoznikovi strani. »Pomagaj mi jo, prosim, spraviti ven,« je rekla. Nič ni vpraševal, molče ji je pomagal do kopalnice ter se obzirno umaknil, da jo je slekla, stuširala in oblekla v svojo haljo. »Kako zlatega moža imam,« je hvaležno pomislila. Bil je tih, delaven in pošten ter zelo veren človek. Zelo lepo sta se razumela, da je včasih kar s strahom pomislila, kaj če bi se to nenadoma končalo.
»Je teta bolna?« sta vprašala otroka, petletna Ema in sedemletni Peter, ko jo je, še opotekajočo, kot otroka položila v posteljo v sobi za goste. »Ja, zelo je bolna,« ju je pobožala po laseh. »Pa bo ozdravela?« je vrtala dalje Ema. »Ja, bo, mi ji bomo pomagali, zdaj se pa pojdita igrat, rada bi bila malo z očkom.«
Umaknila sta se, ona pa je prisedla k možu, ki je že skuhal čaj. Molče jo je poslušal, ko mu je povedala vso zgodbo. »Vse drugo razumem, da pa sta jo zatajili Stanka in Vida, ko pa vam je toliko pomagala v šoli, tega ne morem sprejeti.« Trdno ji je stisnil roko in šepnil: »Vera, ti si najbolj plemenit človek, kar jih poznam.«
Ko se je Marjana zbudila in ko ji je povedala svojo žalostno zgodbo, se je odločila, da ji bo pomagala.
Takoj po gimnaziji so se z očetom in materjo preselili, da je bila bliže fakulteti, ker za bivanje v študentskem domu ni bilo denarja. Očetova pokojnina je bila majhna. Bil je invalid in ko je na hitro umrl, si je mati našla drugega, ne vedoč, da je alkoholik. Pa se je začela kalvarija: bil je nasilnež, včasih je udaril tudi njo, ne samo mamo, ki je tudi začela piti. Ona je sicer diplomirala, a službe ni dobila. Da bi šla od doma, ni bilo mogoče, saj ni imela od česa živeti. Doma pa je bil pekel, da je začela zahajati po lokalih in še tisto malo, kar je dobila za kako uro inštrukcij, ki jih je opravila na črno, dala za pijačo. V omami je pozabila na vse gorje. Vedela je, da je slabič – ko je umrl oče, na katerega je bila močno navezana, se je vedno bolj sesipala in tonila na dno. Najhuje pa jo je peklo, ker je zatajila še vero. »Če bi bil Bog, ne bi pustil, da oče umre,« je hlipala. »Trapa, saj si vendar odrasla, otroci razmišljajo bolj pametno kot ti – vsak izgubi starše, ti si izgubila očeta, ko si bila že skoraj pri kruhu,« se je kar ujezila. »Zdaj te bom pa jaz vzela v roke, da se spet postaviš na trdna tla, tudi če bo pot dolga in trnova.«
In je bila res. Mesece dolgo je po koncu zdravljenja hodila z njo na predavanja, jo spremljala na vsakem koraku, jo nekajkrat med zdravljenjem, ko je prišla za vikend ven, našla v lokalu opito, a obupala ni. Borila se je – v začetku sploh ni vedela, kako globoko je že bila na dnu, in ko je uvidela, se je še bolj zagrizla in ji vlivala moč. Vesela je bila moževe podpore, brez njega ne bi zmogla. On je ob njeni odsotnosti poskrbel za otroka in dom. »V najbolj čudnem položaju je nisem zatajila in nočem je pustiti na sredi poti iz hvaležnosti za njeno pomoč, da sem končala šolo in imam danes poklic,« si je dopovedovala takrat, ko so obema klecala kolena pod težkim križem.
Nekaj let kasneje.
Sedita za mizo v isti kavarni in pijeta čaj. Tudi danes je zunaj mraz in lokal je poln. Na kolenih Marjane sedi punčka treh let in se poigrava z njenimi kodri in se spet spusti k ‘teti’ Veri, kot jo ljubeče kliče.
Po letih trpljenja, po letih križevega pota, sta obraza prijateljic nasmejana in kar žarita. »Le kaj bi bila jaz danes, če me ne bi ti takrat pobrala.« pokaže Marjana proti točilnemu pultu. »Pustiva zdaj to,« reče Vera in spet stisne k sebi prijateljičino razigrano hčerko. »Ne obujajva spominov, danes je nama obema lepo, obe imava službo, družino, glejva naprej. Vsaka stvar se zgodi z namenom, ti si v skupini ozdravljenih alkoholikov našla moža, ki te razume, ker je prehodil precej pred tabo isto pot. Danes stopata skupaj po novi, drugačni poti, pravi.«
»Ti me nisi zatajila, oni dve pa sta me, izgubili pa sta tebe. Pa še nekaj sem našla – našla sem pot nazaj k Bogu. Redno hodimo v cerkev in mala že moli Sveti angel.« S solzami v očeh sta zrli druga v drugo, hvaležni Bogu, da se je vse izteklo tako.
KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2014) 03, str. 38