Dragi sveti Jožef

Tako kot mnogo večerov, sem tudi tokrat pripravljen na spanje, še prej pa na pogovor s tabo. To mi je prišlo že kar malo v navado. Vsak večer se ti izročim in priporočim za srečno zadnjo uro, za katero si priprošnjik pri Bogu.
Danes si pa še posebej želim pogovora s tabo, saj bi ti rad povedal, kako sem srečen. Ravno danes, ko imaš svoj praznik in jaz svoj god, sem dobil najbolj dragoceno darilo: obiskal me je gospod župnik. Opravil sem dobro življenjsko spoved, prejel sveto obhajilo in bolniško maziljenje. Kako lep je občutek ob zavedanju, da sem spravljen z Bogom in z ljudmi. Kako sem vesel tega darila!
In poglej, kaj imam v rokah: vnuk Miha mi je za god podaril sliko, na kateri učiš Jezusa delati z mizarskim orodjem. Na zadnji strani pa so litanije tebi v čast in priprošnjo. Že pred časom je sliko dobil v neki cerkvi in jo prihranil, da mi jo izroči prav za današnji praznik. Res sem vesel te njegove pozornosti!
Moj dragi sveti Jožef, rad te imam! Zato ni čudno, da je bilo v naši družini tvoje ime tolikokrat izgovorjeno. Bil si naš vzornik in priprošnjik, na katerega smo se z zaupanjem obračali.
Spominjam se še stare mame, ki nas je zjutraj, preden smo se odpravili z doma, zbirala pri sebi in nas učila: »Če se zjutraj priporočite svetemu Jožefu, se vam ne bo zgodilo nič hudega. Nobena stvar vam ne bo škodovala. Tudi če bi se zgodilo kaj slabega, bo sveti Jožef izprosil, da bo Bog vse obrnil v dobro.«
Dragi sveti Jožef, utrujen sem že, pa vendar je tako blagodejna misel, da se lahko v molitvi pogovarjam s tabo. Začnem že res z molitvijo, potem pa v svoji raztresenosti preidem na pogovor in že sva na ti. Ne morem več biti tako zbran kot v mladosti, rad pa te imam še bolj in domač si mi vsak dan bolj. In kmalu se bova srečala, o tem ni dvoma. Čez osemdeset jih že štejem in moji dnevi na zemlji se počasi iztekajo. Ko se srečava, se bova objela kot stara znanca in prijatelja. Še prej pa bi se ti rad še enkrat zahvalil za vse tvoje varstvo in modro vodstvo v mojem življenju.
Še mlad sem prišel v naše glavno mesto. Moral sem. Tu je bil zaslužek in s tem prihodnost. Čutil sem dolžnost, da tudi jaz poskrbim za člane naše družine na drugem koncu države. Redno sem jim pošiljal del svojega zaslužka. Mnogoterim stvarem sem se odpovedal, da sem pririnil od meseca do meseca.
Nekoč pa so me prijatelji iz ‘fabrike’ vseeno pregovorili, da sem šel z njimi v družbo. »Po napornem delovnem tednu se pa ja ne boš zaprl med štiri stene, saj si vendar mlad. Kdaj boš pa užival, če ne zdaj?« so me vabili in zvabili. Ni mi bilo žal. Res sem potreboval malo sprostitve in dobro razpoloženje je bilo nalezljivo. Smejal sem z njimi šalam, ki jih je eden stresal kot iz rokava.
Tedaj sem jo zagledal. V družbi deklet se je pogovarjala in smejala. Ob njeni lepoti sem onemel. Strmel sem vanjo kot uročen in za trenutek sta se najina pogleda srečala. Povesila je oči in zardela.
Prijatelji so to opazili. »O, tukaj pa nekaj prasketa, iskrice že skačejo! Pa saj ta dela pri nas, je nisi še nikoli opazil? Nič se ne trudi, še nobenemu ni uspelo z njo spregovoriti. Le z dekleti se druži.« Takoj sem hotel zvedeti kaj več o njej. Zvečer sem odtaval v samski dom kot uročen. In brž sem te prosil, moj dragi Jožef, da mi pomagaš navezati stike. Uslišal si me in mi pomagal, da sem bil vztrajen. In kako srečen sem bil, ko je postala moje dekle in kmalu potem moja žena. Bil sem v devetih nebesih.
Sveti Jožef! Vsak dan sem v litanijah molil, da si kras domačega življenja, da si steber družin, da si glavar svete družine ... S tem si tudi mene klical k odgovornosti. Začel sem stvarneje razmišljati. Tudi jaz sem želel dobro poskrbeti za svojo družino. Želel sem si nazaj staro službo, ki sem jo nepremišljeno pustil, želel sem postaviti hišo za svojo družino, želel sem otrokom nuditi več možnosti za šolanje in poklic. Svoje načrte sem zaupal svoji ženi, kot vedno, me je tudi tokrat pomirila: »Kar koli boš storil in kakor koli se boš odločil, vedi, da bom ob tebi. Otrokom želim za popotnico v življenje pokloniti najlepše, kar otrok lahko dobi: da odrašča ob očetu in materi.«
Trudil sem se, kolikor sem vedel in znal. Zdaj na starost vidim jasneje veliko stvari. Vidim, da nisem vedno ravnal dovolj modro, preudarno in strpno. Zdaj mi je žal za veliko stvari, takrat pa sem ravnal v dobri veri, da delam prav. Da delam za dobro svojih otrok.
O, dragi moj Jožef, kolikokrat sem bil do njih prezahteven, prestrog, kolikokrat sem jih primerjal z otroki sosedov in sodelavcev in jim tako jemal samozavest in jim grenil življenje.
Velikokrat sem v mislih s svojimi otroki. In sprašujem se, ali bodo znali biti srečni in zadovoljni v poklicu, ki so si ga izbrali. Bodo zvesti svojim sozakoncem, svojim otrokom, svoji veri, ali bo moj slab zgled kvarno vplival na njihovo ravnanje? Sveti Jožef, izprosi pri Bogu milosti zanje, da ga začutijo v sebi in v svojem življenju, kot sem ga jaz. Prav šele takrat, ko se je moje srce umirilo, šele takrat sem pravzaprav začel polno živeti. Šele takrat sem začutil odpuščajočo Božjo ljubezen.
Dobri Jožef, ki si strah hudobnih duhov, zahvaljujem se ti, da si mi pomagal pregnati skušnjave in strahove in si mi vlil poguma tudi danes, da sem svoje otroke prosil odpuščanja. Pomagal si mi pri tej težki nalogi, pri tem osvobajanju od zla, ki se je vrinilo med nas in nas razdvajalo. Potrudil sem se, da sem jim povedal, da sem jih vedno imel rad. Ja, kar malo neroden sem bil pri tem.
Pokojna žena bi to bolje znala. Ona je imela pravi čut za to. Bila mi je ne le sopotnica in sodelavka, ampak tudi tolažnica. Večkrat je namesto mene kaj uredila in mi odvzela breme. Sedaj je ni več pri meni, pri tebi je, tebi dela družbo, o tem sem prepričan. In oba čakata, da pridem.
Moja žena ... Bila je dobra, zvesta in potrpežljiva in bila je prava mati. Taka, ki se zna boriti za svojega otroka, ki čuti z njim in ve, da se mora velikokrat odpovedati svojim željam, da je otrok srečen, ljubljen in se čuti sprejetega. Večkrat je rekla: »Ob ognju svoje mladosti se otrok greje vse življenje.« Zato je vedno poskrbela, da na našem družinskem ognjišču ni ugasnil ogenj ljubezni.
Oči so se mu trudno zaprle, med prsti je še vedno držal sliko svojega zavetnika svetega Jožefa.
V pogovoru z ženo in s svetim Jožefom je s smehljajem na ustnicah mirno zaspal.
KATARINA. (zgodbe). Ognjišče, 2014, leto 50, št. 3, str. 48-49.