Daj nam naš vsakdanji kruh

Sedeli so za mizo in kramljali. Tako je bila zatopljena v pogovor, da ni opazila vnukov, ki sta po sobi nekaj brcala. Zastal ji je dih, ko je le pogledala, kaj imata – brcala sta veliko rezino kruha. »Takoj poberita kruh!« je rekla glasno, da je pogovor pri mizi zastal. Otroka sta obstala in jo pogledala. »Poberita kruh, ga poljubita in dajta na mizo,« je strogo ponovila. Desetletni Jaka in leto dni mlajši Matevž pa sta le trmasto gledala v tla in v en glas rekla: »Ne bova, ves umazan je!« Vstala je, pobrala kruh, ga poljubila, odprla okno in ga položila na polico, kjer so rade posedale siničke. nedaleč stran od ptičje hranilnice.
»Za tako obnašanje bi morala biti kazen,« je rekla sinu.
»Daj no, mama,« se je nasmehnil sin, »a se ti ne zdi, da si malce preveč malenkostna?«
»Malenkostna praviš? Ko gre za kruh, zame ni besed. Kruh je zame bil in bo ostal nekaj svetega. Veste, dragi moji,« je sklenila roke na prsih in vse objela s pogledom, »odraščala sem tik po drugi vojni, ko je bil pri mojih starih starših ter pri očetu in mami spomin na vojne grozote še zelo živ. V srcih sem še niso zacelile rane, preveč hudega so prestali med neusmiljeno vojno. Vsi štirje: stari oče taborišče, oče celovške zapore in potem fronto, ženske pa bolj lačne kot site doma, kjer so si kljuko podajali Nemci in partizani ...
Ko smo ob zimskih večerih posedali na krušni peči, sem jih odprtih ust poslušala, srkala sem vase vsako besedo in še do danes nisem marsičesa pozabila, kot da bi tudi jaz doživljala te strahote. Najbolj se mi je vtisnil v spomin dogodek, ko mi je padel kruh na tla, pa ga nisem hotela pobrati in poljubiti. Takrat mi je dedek prisolil prvo in edino klofuto. Takrat in nikoli več. Z njo mi je vcepil globoko spoštovanje do kruha. Tako lačen ga je bil med vojno, da ga je spoštoval bolj kot vse na svetu. Čeprav ga sama nisem bila nikoli lačna, saj so naše strme njive bogato rodile rž in pšenico, sem ga vedno spoštljivo jemala v roke in se z Bog lonaj zanj tudi zahvalila, ko mi ga je kateri od odraslih odrezal. Otroci si ga takrat nismo smeli rezati sami, vedno so ga rezali odrasli ...
Vem, da mi je bilo dvanajst let in sem že pomagala žanjicam delati pasove in nositi snopje, ko sem si kruh odrezala prvič. Kako ponosna in odrasla sem se počutila takrat! Ko pa sem zamesila prvo peko, sem smela prerezati hlebec na pol. Pobožno sem z nožem naredila križ in zarezala v zlato skorjo ...
V največje veselje pa mi je bilo v mladosti, če sem smela s starim očetom v mlin, ki je bil kake pol ure od domačije, v dolini ob potoku. Pozimi je napregel sani, spredaj sva sedela midva, zadaj na saneh pa so bile vreče z žitom. Konj je počasi vlekel navzdol, jaz pa sem komaj čakala, da uzrem naš mlin, ki je v meni buril domišljijo. Bilo me ga je kar malce strah, najbolj vode, ki je bučala v globeli, in velikega mlinskega kolesa. Trdno sem se držala dedka za hlačnico, ko sva se vzpenjala po stopnicah do kamnov, ki so drobili žito. Kako je dišala moka, ki sva jo polnila v vreče, da sva jo peljala domov. Koliko lepega sem občutila v teh trenutkih!
Bila so leta, ko sem odraščala v skromnosti, ko sem kmalu dobivala prve žulje na dlaneh, ko je bilo tako malo vsega, vendar mi je bilo neizmerno lepo. Takrat smo še ločili delavnike od nedelj, praznike od navadnih dni, ko je zelo poredko zadišalo po potici, v revnejših hišah pa še po kruhu ne. In zato ga spoštujem in prej, ko sem ga videla na tleh, me je zabolelo srce.«
Umolknila je. Pred njo sta stala oba vnuka, držala v rokah vsak svoj kos kruha, ga poljubila in ga ji dala v naročje. Hvaležno ju je stisnila k sebi in tiho, da je nihče ni razumel, zašepetala: »Bog daj, da ga ne bi bila nikoli lačna ... Daj nam danes naš vsakdanji kruh.«
Anica Kumer

Ognjišče (2013) 03, str. 22