Pojte, zvonovi velikonočni!

Takrat, ko je bilo najmanj treba, se je Dora ponesrečila. V prihajajoči pomladi, ko je s takim veseljem pričakovala veliko noč. Velikonočni obredi, pirhi, potice – vse bo odpadlo. Sprijaznila se je s tem, da ne bo mogla v cerkev, še vedno pa je razmišljala, kdo bo pekel potice, kdo bo nesel velikonočni žegen stari Poloni v hiški na robu vasi.
Aj, aj, da se je moralo to zgoditi njej in prav zdaj!
Kako jo bolijo rebra! Noga je v mavcu. O, Bog pomagaj! Tako je stokala in si hkrati očitala, da je tako nepotrpežljiva. Kako naj si dopove, da je pač taka božja volja? Le kakšna je moja vera, se je spraševala. Tolažila se je: jaz sem stara, kako mora biti hudo, ko trpijo mladi. Spomnila se je na Polono iz sosednje vasi, ki jo je spoznala v bolnišnici. Ona je res reva. Ne vedo, če bo še kdaj hodila. Ona, Dora, pa je kljub tej nesreči še kar pri moči. Z berglami si lahko pomaga do štedilnika. Lahko gre sama v kopalnico. Ni ji prehudo, če mora biti nekaj časa sama, Polona pa zdaj, ko so jo poslali domov, vedno potrebuje nekoga ob sebi. Čaka, da bo šla v toplice. Bog ve, če bodo dali tudi mene, razmišlja.
Čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Pomakne se k oknu, kjer ima stol. Bergle položi ob naslonjalo. S težavo sede. Gleda skozi okno in opazuje, koliko avtomobilov bo šlo mimo hiše, koliko motoristov, koliko kolesarjev, koliko pešcev, posebej šteje moške, ženske in otroke. S tem si krajša čas. Danes je malo vznemirjena. Zmotila se je pri štetju in se ujezila. Sem pa res neumna, je pomislila, da se jezim zaradi take malenkosti. En avtomobil več ali manj, en pešec več ali manj, kaj je to važno! Premakne nogo v ugodnejši položaj. Čaka, da bo pozvonilo pri vratih, Spet napne oči. Tam čez cesto so zabojniki za odpadke. Že večkrat je opazovala, kako so ljudje skrbni in zelo natančno ločujejo odpadke. Ko bom spet mogla vem, bom stopila tja in jih pohvalila. Ob zadnjem zabojniku sedi Selma, njena dobra znanka. Ni od tukaj. Ko se srečata, vedno poklepetata. Dobrodušna žena je, ima veliko družino. Seveda, oni imajo velike družine. Selma skrbi za svojo družino. Ne prosjači, a večkrat postavi stol ob zabojnik in če je v njem kaj uporabnega, že roma k njim. Polomljena mizica, saj se da popraviti. Če sama ne more tega nesti, pokliče pomoč.
Dora čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Zdaj bi pa njena Vika že morala priti! In v tem trenutku pozvoni. Tako odločno, da se Dora kar strese. Že išče z roko bergle, se nanje opre in počasi drsa proti vratom. Odklene. Dve ključavnici. Vedno jo svarijo pred tatovi, ona pa pravi: kaj morejo vzeti meni, ubogi revi! Saj nič nimam. Zdaj še zdravja ne!
In že jo Vika prisrčno objame. »Kako je, mama?« vpraša in odloži vrečke. »Koliko avtomobilov, koliko kolesarjev?« se pozanima, ker pozna to njeno navado.
Dora je kot nova. Vse je svetlo, nič več senc. A avtomobilov? A kolesarjev? Vika, Vika, saj to ni pomembno. Važno je, da varno vozijo mimo, da pešci mirno prečkajo cesto in da so vsi veseli. Dori se zdi, da so te dni ljudje čisto drugačni. Čeprav jih gleda skozi okno in jih vidi bolj od daleč, opazi, da njihovi obrazi kar žarijo, hitijo po opravkih pred prazniki, ko odhajajo od maše. Tudi ona bi bila rada med njimi, če bi mogla. So bili pri spovedi, kot se spodobi? Ona bi gotovo šla, pa ne more.
»Kako lepo je zunaj, Vika. Si tudi ti opazila, kako so ljudje veseli?« vpraša.
Vika se smeje, ker vidi, kako je mama srečna. »Seveda so veseli, mama. Velika noč je pred vrati. Vidim, da si tudi ti dobre volje.«
Dobro, da ne ve, kakšne turobne misli so se ji vsiljevale pred njenim prihodom. Ah, človek ne more biti vedno dobro razpoložen. »Seveda sem, ko vidim tebe, moje sonce ...« In se smejeta.
»Mama, poslušaj, mislila sem na vse, kako bo za letošnje praznike. Najprej to: dogovorila sem se s patrom Dominikom, da pride k tebi, da se bosta lepo pogovorila. K maši seveda ne boš mogla. Obljubim, da te bom peljala takoj, ko boš lahko šla. Drugo: potice bom pekla jaz, ti boš samo dirigirala. Velikonočni žegen bosta prinesla Tadej in Miha. Se že veselita. Na kosilo pridemo vsi k tebi, kuham pa jaz.«
Dora se je vsa zadovoljna smehljala. Pa imam res zlato dekle! Pomislila je na vse.
»Pa še presenečenje. Ne bi ti sicer smela povedati, pa veš, kakšna sem. Obisk dobiš: vse žene iz molitvene skupine pridejo! Povem ti, da ne boš v zadregi.« Jemala je stvari iz torbe in ves čas sta klepetali.
Pomlad je trkala na okno. Vika je pospravljala po kuhinji, Dora je mrmrala napev velikonočne pesmi. Zvečer bom zmolila žalostni del rožnega venca, je v mislih sklenila. Saj še ni, da bi molili častitljivega. Čez nekaj dni pa bom z veseljem tudi tega.
Vsa okna bom odprla, da bom slišala velikonočno zvonjenje od župnijske cerkve.
Novo življenje se budi. Naš Odrešenik je premagal smrt! Pojte, zvonovi velikonočni! Pojte, odrešena srca!

BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 56