SPLETNA KNJIGARNA Tu lahko kupite naše knjige
Klošarjev pogreb
Telefon je zabrnel. Župnik Matija je pogledal, kdo kliče. Karitas.
»Dober dan, gospod tajnik. Kaj imate dobrega zame?« ga sproščeno vpraša.
»Za majhno uslugo bi prosil.«
»Nič novega,« je bil župnik kratek in pripravljen na humor, kot vedno.
»Imaš jutri dopoldne čas?« se je pozanimal tajnik Janez.
»Nimam. Ampak zate si ga bom vzel.«
»Ne zame, ampak za nekega – klošarja.«
»Kako mu pa jaz lahko pomagam? Ti imaš vendar več možnosti.«
»Da bi ga pokopal.«
»Je bila to njegova zadnja želja, da ga jaz pokopljem?«
»Še poznal te ni. Želel je le, da bi bil cerkveno pokopan. Pa sem se spomnil nate, ki si dobra duša. Pogreb ne bo slovesen, niti ne bo veliko ljudi.«
»Se pravi: v družinskem krogu.«
»Ti in jaz bova njegova družina in nekdo od pogrebnega zavoda, ki bo opravil pogreb z raztrosom pepela. Nima ne sorodnikov, vsaj ne vedo zanje, nima groba, še manj denarja. Saj razumeš, kaj ti hočem povedati.«
»Seveda razumem. Boglonaj je mnogokrat največje plačilo.«
»Bojim se, da tudi tega ne boš deležen. Pa boglonaj tebi, da si uslišal mojo prošnjo.«
Da se mu mudi, je še rekel tajnik Janez in končal pogovor.
Janko Jarc-Smiljan
MARIJA NA KOLENCAH
zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17
Koper 2021
256 strani, 11,5 x 18,5 cm, mehka vezava, čb fotografije
cena 11,90 €
* * *
Prelistajte:
* * *
Naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča
+++
Župnik Matija se je peljal proti pokopališču. Celo dopoldne je premišljeval, ali naj temu neznanemu brezdomcu spregovori nekaj besed in kaj naj izreče. Pa se je spomnil pridige svojega stanovskega kolega: »Vsak človek ima vsaj deste dobrih lastnosti. Če jih nima deset, jih ima pa devet. In če jih nima devet, jih ima osem. In če jih nima osem, jih ima sedem ... In če nima dveh, ima vsaj eno. Kajti o vsakem človeku morate misliti dobro.«
Ko sta z uslužbencem pogrebnega zavoda prišla do mrliške vežice, ju je tam čakal tajnik Janez. Nekaj korakov stran pa je stala gospa in držala za roko deklico morda desetih let. Župnik Matija je, tako kot vedno, spoštljivo opravil obred, nato pa so krenili proti travniku, namenjenemu za pogreb z raztrosom pepela. Uslužbenec pogrebnega zavoda v uniformi je nosil žaro, za njim je šel župnik Matija, poleg njega tajnik Janez, za njima pa je šla gospa z drobno deklico. Med potjo je župnik Matija premišljeval, da bi morala biti zdaj tista deklica pravzaprav v šoli, in da pokojni ni bil čisto brez sorodnikov.
Opravil je obred pri raztrosu. Presenetil je uslužbenca pogrebnega zavoda, ko je ta videl, da bo spregovoril. »Pokojnika nisem poznal, sem pa trdno prepričan, da je imel veliko dobrih lastnosti – če ne več, pa vsaj eno. Nikogar ni, ki ne bi imel v sebi tudi dobroto. Zato potrosimo z vsem spoštovanjem pokojnikov pepel na zemljo, ki ga verjetno velikokrat ni razumela.«
S tajnikom Janezom sta se po pogrebu skupaj vračala. K njima je pristopila gospa in še vedno držala hčerko za roko. »Hvala vam, gospod, za obred in za besede, ki ste jih izrekli,« je začela. »Veste, pokojnega sem komaj poznala. Včasih je prosjačil blizu naše hiše. Nič ne vem o njem. Mislim, da je bil večkrat lačen kot sit. Ko pa se je ta moja hčerka pred tedni vračala iz šole domov, jo je zvedavo opazoval. Ta človek, kateremu ne vem niti imena, je iz žepa vzel bombon in ji ga dal. Dal ga je, čeprav je bil gotovo sam lačen. Zato sva danes tukaj. Iz spoštovanja do tega dobrega človeka. Hvala vam za vašo dobro misel.«
Gospa in hčerka sta se poslovili, župnik Matija in tajnik Janez pa sta se spogledala.
»Ves čas sem premišljeval, zakaj sta prišli na pogreb,« je začel župnik.
»Jaz tudi,« je zamišljeno dejal tajnik.
»Veš, da me je njena izpoved pretresla,« župnik ni mogel skriti, da so mu njene besede segle globoko v srce.
»Veš, da se mi pri našem delu posplošene predstave o ljudeh pogosto postavijo na glavo,« je ugotavljal tajnik Janez. »Bogati so velikokrat pravzaprav revni in revni pogosto tako človeško bogati.«
»Kot midva sedaj,« je z nekim veseljem dejal župnik Matija.
»Pa hvala, da si sprejel ta pogreb,« je rekel tajnik Janez, ko sta se poslavljala.
»Daj no! Tebi hvala za povabilo,« je dejal župnik.
Pot domov mu je bila kar prekratka. Premišljeval je, kako se pravzaprav čudno vrti ta naš svet in kako bi lahko današnje doživetje vpletel v nedeljski nagovor, ki ga je od ponedeljka naprej, tako kot vsak teden, v mislil oblikoval in pilil.
J. Jarc-Smiljan,(zgodbe), v: Ognjišče 4 (2014), 24.
knjiga: Marija na kolencah, Ognjišče 2021, str. 133.
