Nebesa, pekel in čebele

Zgodilo se je, da sem se znašel v družbi bolj ali manj naključnih znancev. Pogovor je tekel o politiki, o gospodarstvu, o umetnosti in tudi o veri, posebno še ob vprašanju, ali obstajata nebesa in pekel. Tu se je pokazalo, da nihče ni imel kaj dosti pojma o presežnosti. To mi je dalo misliti, da je marsikdo od njih v svojem življenju hodil mimo cerkve, vanjo pa je le redko zavil, kaj šele, da bi kdaj prebiral kakšno versko literaturo.
Pa se je nekdo spomnil, da jaz ob nedeljah redno hodim k maši, da vsako leto kam romam in da vsak teden sodelujem pri svetopisemski skupini, ki se zbira pri frančiškanih na Tromostovju. »Ti moraš biti podkovan v teh rečem. Povej nam, kje so nebesa, in kje je pekel?« me je skušal izzvati, ker sem dotlej le molčal in poslušal druge.
»Ne vem, če sem dovolj usposobljen, da vam lahko odgovorim na to vprašanje,« sem se motal iz zadrege. »Govoriti o nebesih je domena teologov, jaz vam lahko dam le nekaj splošnih razlag, ki sem jih doslej slišal. Najprej naj povem to, da nebesa in pekel niso kraj, kot si ljudje naivno predstavljajo, ampak je to stanje v nekem za nas nevidnem in neznanem svetu. Razlika med nebesi in peklom je v tem, da so tisti, ki so v nebesih, srečni, ker prebivajo v bližini Boga in ga gledajo. Nebesa so torej stanje večne blaženosti. Pekel pa je stanje večne ločenosti od Boga, zato sta tam jok in škripanje z zobmi, kot je rečeno v Svetem pismu, ki večkrat govori o nebesih in peklu. O nebesih je nekoč Jezus na podobno vprašanje, kot si mi ga zastavil ti, odgovoril, da se tam zveličani ne bodo ženili ne možile ...«
Tedaj se oglasi eden od poslušalcev: »Hvala lepa za taka nebesa. Grem pa raje v pekel, ker bo tam gotovo bolj zabavno.«
Nisem sem dal zmesti in sem mirno nadaljeval: »Apostol Pavel se je zavedal, da gre za težko predstavljivo stanje, zato je v svojem Prvem pismu Korinčanom zapisal: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«
+++
»Vendar imam pa jaz neko svojo predstavo o tem, kako izgledajo nebesa in kaj je pekel. Kot veste, sem čebelar. V zimskem času čebele počivajo in z njimi nimam nobenega dela, vendar pa občasno le rad stopim do čebelnjaka. Grem od panja do panja in pri žrelu poslušam, kakšni glasovi prihajajo iz notranjosti. Običajno slišim enakomerno, zadovoljno brundanje v nizkih tonih, kar mi pove, da je s čebeljo družino vse v redu in da ji nič ne manjka. Včasih pa postanem pozoren na glasnejše šumenje v povišanih tonih. Če potrkam na takšen panj, se šumenje okrepi in se spremeni v nekakšen jok. Če bi imele čebele zobe, bi morda slišal vmes tudi škripanje z zobmi. Takoj vem, kaj se je v takšni družini zgodilo: izgubile so matico in zdaj vlada v panju obup in žalost. Matica je verjetno umrla zaradi starosti ali kakšne bolezni ali pa sem jo morda jaz pred zadnjim jesenskim pregledom nehote poškodoval, ko sem premikal satje. Za čebele je to stanje brez matice – pekel.
Ko je zunaj temperatura pod ničlo, osiroteli družini ne morem pomagati. Panj označim in ob prvi priložnosti, ko bo temperatura vsaj deset stopinj nad ničlo v senci, jim bom dodal novo matico. Na Primorskem se to lahko zgodi že v februarju, v celinski Sloveniji pa mesec kasneje. Ko pride tisti dan, panj odprem, vzamem iz njega pet krajnih satov in naredim v sredini gnezda prostor za rezervno družinico na petih satih, ki sem jo nalašč za tak slučaj prezimil v čebelnjaku. Iz tega rezervnega panjiča zdaj jemljem sat za satom in vsakega pregledam, če je na njem matica, preden ga vtaknem v panj brezmatične družine. Matico običajno najdem na srednjem satu, na katerem je tudi že prva letošnja zalega. Kakor hitro začutijo osirotele čebele novo matico – ta namreč oddaja posebne hormone, ki jih strokovno imenujemo feromone – , se njihov jok nenadoma spremeni v nepopisno veselje. Prej so klavrno ždele na satju in samo tarnale, zdaj pa radostno utripajo s krili in na ves glas sporočajo vsemu svetu, da so spet srečne. Nekatere mi lezejo po rokah, kakor bi se zahvaljevale, da sem jih rešil obupa in neizbežnega konca. Skratka, njihovo stanje pekla se je spremenilo v stanje nebes. Ko grem proti večeru ponovno na pregled čebelnjaka, se v vseh panjih sliši samo dobrodušno, zadovoljno brundanje. Tudi iz tistega, ki sem mu dodal matico iz rezerve.
Za konec pa še ena primerjava, povezana s čebelami. V germanskem in romanskem svetu ne poznajo izraza matica, ampak imenujejo to čebelje bitje kraljica. Morda zaradi njenega dostojanstvenega, celo kraljevskega obnašanja. Slovanski narodi in torej tudi Slovenci, pa smo pravilno dojeli njeno bistveno vlogo, da je namreč ona mati vseh živih bitij v panju in samo ob njeni prisotnosti lahko čebelja družina normalno deluje kot skupnost. Ali ne velja nekaj podobnega tudi za Boga? Ali ni On tisti, ki nas je ustvaril, ki daje življenje in daje našemu življenju smisel, da normalno delujemo kot posamezniki in kot skupnost?«
Ko sem končal, je med druščino za nekaj trenutkov zavladala tišina. Nato pa se je oglasil tisti moj znanec, ki me je izzval, da sem povedal svoje mnenje: »Vidiš, če bi tudi teologi tako nazorno kakor ti razložili, kaj so nebesa in kaj pekel, bi bilo navadnim smrtnikom, kot smo mi, vse veliko bolj jasno. Sicer pa, ali ni tudi Jezus, kolikor vem, pripovedoval svojim neukim poslušalcem težko razumljive stvari v prilikah?«
ŠIVIC, Franc.Ognjišče (2014) 04, str. 38