Peteršilj

Pred evangelijem smo vstali in veselo zapeli alelujo. Pozorno smo prisluhnili božji besedi. Danes nam je govorila o sejalcu.
Sejalec v pravem pomenu besede mi je zelo blizu. Z lahkoto si predstavljam tistega na njivi, saj tudi sama rada brskam po zemlji, pa tudi onega, ki seje Božjo besedo in se ne utrudi. Veliko ljudi poznam, ki jim je to življenjsko poslanstvo in po njih se zgledujem, ko mi zmanjkuje moči za vztrajnost pri vzgoji svojih otrok.
Domov grede sem si vzela čas in nisem hitela. V mislih sem se vračala v eno od tistih pomladi, ko sem dobila svoj košček zemlje, na katerem sem pridelovala zelenjavo za svojo mlado družinico, tako čisto samostojno, brez pomoči in seveda, če se le da, brez nasvetov. Napuh je kar gorel v meni: vse zmorem sama!
Topli pomladni sončni žarki so radodarno sipali svojo toploto na premraženo zemljo. Dobra volja je ob obilici sončnih dni kar kipela. Zvončki, tudi tisti v osojnih legah, so že odcveteli in iz čebelnjakov je bilo slišati prijetno brenčanje. Čebelicam se je mudilo na toplo sonce.
Tudi mi vsi, ki čutimo in živimo z naravo, ki z veseljem grabimo v njeno nedrje in sveže zorano prst, smo bili že vsi v pričakovanju prvega sajenja.
V trgovini sem nakupila raznovrstnih semen in čebulic, ki jih bom v kratkem lahko položila v sveže spočito zemljo. Naredila sem si načrt in vrstni red za delo. Eno od prvih semen, ki sem jih želela posejati, je bil peteršilj.
Ni šlo vse po mojih načrtih. Presenetilo me je deževje, ohladitev in celo nekaj centimetrov snega. Marec je tako hitro ostajal za nami, ko sem krepko v aprilu končno dočakala primerno vreme in v zemljo posejala kupljena semena, najprej seveda peteršilj.
Nekaj časa sem pustila moje posevke počivati, potem pa sem vsak dan ogledovala njihovo rast. Vse se je že kazalo iz zemlje v obliki nežnih bodic in srčastih lističev. peteršilja pa ni bilo od nikoder. Po štirinajstih dneh so se krhke rastline že jasno razlikovale in dobivale vsaka svojo obliko, le peteršilja še vedno ni bilo.
»Mogoče seme ni bilo zdravo, mogoče ni bilo prav skladiščeno ali pa posejano v premrzlo ali v premokro zemljo? Le kako, da druge stvari tako dobro rastejo? Kaj sem naredila narobe, na kaj nisem bila dovolj pozorna?« sem sama pri sebi premlevala vsa nestrpna. Počakala sem še en teden. Nič.
Na poti iz službe sem se ustavila v vrtnarskem centru. Kupila sem tri sadike že krepko zraslega peteršilja in ga popoldne posadila na prostoru, kjer je bil neuspešen posevek. Brez peteršilja pa res ne morem biti!
Delo v službi in deževno vreme sta mi preprečila, da bi bila na svojem koncu zemlje bolj pogosto. Še en teden je hitro minil.
Razveselila sem se proste sobote in lepega vremena in že zgodaj dopoldne odšla v ‘kontrolo’. Presenečenje! Peteršilj ki sem ga bila posejala, je zelo lepo ozelenel in že zapolnil svoj kos gredice. Tudi posajeni je lepo rasel in kar naenkrat je kazalo, da bom imela peteršilja za izvoz!
»Ja, kaj si pa mislila, da bo čez noč zrasel in ga boš takoj nabirala v šopih. Peteršilj pa ja dolgo kali. Pusti mu čas in malo potrpi, pa bo. Ti si naredila vse, kar je v tvoji moči, sedaj pa pusti, da raste, kot je njemu dano. Svoje si naredila, sedaj pa dovoli, da naredi še tisti, ki daje rast,« me je podučila soseda.
Potrpljenje, to je potrebno tudi pri sejalcu v prenesenem pomenu. Bolj ko otroci odraščajo, več potrpljenja potrebujem in bolj jasno mi postaja, da se ne smem zanašati le na svoje moči. Čedalje bolj razumem, da tudi otroci, ki jim tako ‘radodarno’ sejem želje, prošnje in ukaze, ne ‘kalijo’ enako. Enemu je dovolj kratko izražena želja, drugega moraš za isto stvar bolj prositi, tretjemu pa ukazuješ, pa še vedno ni učinka – le slaba volja in veliko jeznih besed.
In kakšno razmerje med dobrim semenom in vztrajnim sejalcem je v meni? Tudi jaz sem seme, ki ga veliki Sejalec velikodušno seje. Sem rodovitna? Ali prosim Boga pomoči, da bo moj skromni prispevek dovolj, ko bo potrebno dajati sad?
In rezultat dobrega sadu je tudi, da mi Bog podeli milost, da postanem sejalec. Kakšen sejalec sem? Me preveč skrbi, kam bo padlo seme in kakšna je ‘zemlja’ ljudi, ki jim oznanjam; sem tudi jaz velikodušna in razsipna, ko oznanjam božjo besedo, in se zavedam, da je navsezadnje Gospod tisti, ki daje rast, ne jaz...
Poskrbeti moram samo za čim velikodušnejše sejanje in zato bom prav ponižno prosila: »Gospod, odpri mi oči, da bom videla priložnosti za vztrajno pričevanje o tvoji ljubezni in usmiljenju. Gospod, pomagaj mi, da velikodušno sejem tvojo besedo, in daj mi rast, saj sem tudi jaz le nebogljeno seme, ki brez tebe ne more vzkliti in rasti. Predvsem pa mi pomagaj, da se ne naveličam delati dobro, kajti če bom vztrajala, če se ne bom utrudila, bom ob svojem času žela.«
Dobri Bog, čudim se in strmim, ko vidim, da vsa pota vodijo k tebi! vse ti pride prav, da mi odpiraš oči. Tudi čisto navaden peteršiljček ti pride prav.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 48