Majniški spomini

Mesec maj se je v slovensko zgodovino zapisal na mnogo načinov in z neštetimi zgodbami. Še vedno pa je mesec maj povezan z Marijo. Po končani drugi svetovni vojni so poskušali to versko vsebino meseca izriniti iz zavesti slovenskih ljudi in ga spremenili v ‘mesec mladosti’, posvečen vodji takratne države in partije. Za ljudi, ki so preživeli drugo svetovno vojno, je bil maj 1945 mesec negotovosti in strahu. Ko so eni po dolgi vojni poskušali zaživeti v miru, so drugi, namesto da bi smeli prijeti za plug, zarezati brazde za novo setev in žetev, morali umreti grozovite smrti v raznih breznih in jamah kot nedolžne žrtve razčlovečene maščevalnosti. Mesec maj 1945, ko se je po volji ‘izumitelja’ meseca mladosti zgodila največja morija na Slovenskem in v zgodovini našega naroda.
V maju imajo svoj dan tudi babice, te spremljevalke človeka v prvih trenutkih življenja izven varnega zavetja maternice. Svet še kako potrebuje babice tudi danes. Jaz sem se rodil še v domači hiši in na ‘štrozoku’. To je bila vreča, napolnjena s suhim ličkanjem od koruze, prednica sedanjih jogijev. Ženska – vaška babica, ki me je pospremila v to življenje in prerezala popkovino, je tudi sama rodila več otrok in jih vzgojila v poštene ljudi. Malo verjetno je, da jo bomo kdaj našli na seznamu pomembnih ljudi kraja ali bo po njem poimenovana kakšna ulica – a tudi brez tega si zasluži spoštovanje in hvaležnost za nešteto korakov do najbolj oddaljenih koč in vseh oblik pomoči in dejavne ljubezni do življenja. Z veseljem sprejmimo medse te babice, te znanilke novega življenja, ki se trudijo, da enakost v zdravstveni obravnavi v prvih trenutkih življenja ostane med nami, da kot narod ne izkrvavimo.
Če se ozrem nazaj, v čas mojega rojstva, bi mama bolj težko odšla v porodnišnico, saj je prvi avtomobil lahko pripeljal na naše dvorišče mnogo let po mojem rojstvu, neko poletje, ko so zorele prve marelice.
Spomnim se, ko je ob koncu maja tistega leta krajevna skupnost iz Velikega Brega z buldožerjem začela od zgoraj popravljati in širiti staro krajevno cesto in zasipavati globok klanec proti Malemu Bregu. Vsi v bližini smo hodili ogledovat, kako izginja strm, neprijazen in ozek kolovoz, v katerem so velikokrat obtičali ljudje in volovske vprege kljub biču, ki je včasih pokal po nemočni živini, in kako je nastajala nova, široka in manj strma cesta ... Kot da se nas je dotaknila mavrica vseh želja, smo se tedaj počutili starejši in mlajši.
»Do kje pa bodo naredili cesto?« je začelo zanimati nas spodaj iz Malega Brega. »Do meje krajevne skupnosti Velikega Brega z Malim Bregom, ki je ob robu gozda in strmine.« Au, to je pomenilo, da nam iz Malega Brega ostane še kakšnih sto metrov ozkega kolovoza, kamor se ob močnem dežju in hitrem taljenju snega zlivajo vode s pobočja nad nami in v katerem se je razsulo že premnogo preširoko naloženih vozov.
Možje so se ob tej novici poklapano umaknili pod našo staro lipo in moževali o tej nevidni in hudičevi meji. Jaz sem tisti dan ostal doma, saj je bila ta edina pot v šolo razrita, in se pridružil odraslim. Po daljšem času je babica prinesla jabolčnik, da se odžejajo, nekaj časa poslušala in predlagala, da se možje dogovorijo za raboto in poskusijo z motikami popraviti in razširiti preostali del kolovoza, čeprav bi to delo lahko opravil buldožer v uri ali dveh.
Sosed Lojzek, ki je ves čas s svojo iskrivostjo skrbel za pravo temperaturo pogovora, se je ob tej misli namuznil in rekel, da gre v tovarno. In odhitel je, kot da ga lovijo vse čebele z razcvetele lipe. Malo smo se čudili, da gre ob takšni uri v tovarno, in se razšli. Po nekaj urah se je vrnil široko nasmejan, da je zasijal njegov zlati zob v soncu, in mahal z nekim papirjem. Bila je podpisana naročilnica za buldožer za dve uri do Mlinarja, je povedal. Povedal je tudi, da je potrkal pri direktorju tovarne, ki je občasno pokazal razumevanje za delavce, in “podpisal mi je naročilnico”, je ves srečen ponavljal. Spodnji sosed je ob tem brž potarnal: »Kaj pa mi, do katerega Mlinarja je mišljeno, do tu zgoraj, ali do Mlinarjevih spodaj na koncu klanca?« Lojzek je nekaj hipov razmišljal in se mrščil, potem pa na kratko rekel, da se tu po domače reče pri Cesarjevih, Mlinarjevi pa so na koncu kolovoza gor čez potok ob glavni cesti.
Naročilnico je predal buldožeristu in po dobrih dveh urah je bil kolovoz do gornjega Mlinarja zasut, in že je zarezal poskusno brazdo za naprej. Otroci s celega Malega Brega smo tisto popoldne in zvečer kar bosi preizkusili to novo razširjeno pot, cesto od Mlinarja navzgor.
Gotovo ni bilo prav nič prijetno za Lojzeka, ko je moral tretji dan k direktorju tovarne na zagovor, ker sta se dve uri raztegnili na dvajset ur. Se je pa direktor neko poletno nedeljo pripeljal po tej prenovljeni cesti in se zapeljal tudi na naše dvorišče.
Bil je to prvi avtomobil, ki se je pripeljal na naše dvorišče, in prvi direktor, ki sem ga videl od blizu. Moram priznati, da je ob tem preprosti tovarniški delavec Lojzek v očeh mnogih močno zrastel, saj so ob vsem razumevanju za življenje v teh bregeh, bile direktorjeve brčice močno po kardeljevsko pristrižene.
Kdo ve, kako bi življenje teklo na pobočjih tistih bregov, če se takrat ne bi zgodilo, kar se je. Mnogo otrok je bilo po tej cesti varno pripeljanih iz porodnišnice v Mali Breg in jih je kasneje tudi odšlo iz njega. Marsikaj dobrega so pripeljali in se je pripeljalo po tej poti. Za sajenje in vzgojo dobrega je vedno potrebno mnogo truda, slabo je kot osat, ki ima mnogo drobnih semen, drobnejših od tistih v regratovi lučki. Dovolj je, da spregledaš in pustiš dozoreti en sam osat, in veter bo raznosil na tisoče in tisoče drobnih lahkih semen in jih zasejal tudi na sosedne njive daleč naokrog.
Morda bi kdaj kasneje bolje zgradili cesto ali pa bi se morda zarastla kot Hedlov klanec, ki je bil včasih glavna pot skozi Mali Breg. Ko sem nazadnje pogledal v temno luknjo na začetku tega klanca kolovoza, sem videl le še zimzelen – žingerl po domače –, ki je prerasel strma pobočja kolovoza, in nemo govori o nekdaj mogočnem in z ognjem preskušanem Cerarjevem skoršu pred gozdom, o Cerarjevih bukvah, o mogočnih in trdnih Švingerjevih hrastih, ponosnih in visokih Hedlovih borih ob tem zaraslem kolovozu, ki jih že dolgo ni več. Tudi nje so odpeljali po tej cesti in še mnogo ljudi, ki so jih odnesli ali odpeljali na večno njivo na vrhu pri Mariji Snežni.

RADUHA, Jože. (zgodbe) Ognjišče (2013) 05, str. 34