Šmarnice

Nemirno je hodila po stanovanju in pogledovala na veliko stensko uro, ki se je, kot se ji je zdelo, danes tako počasi premikala naprej. Komaj je čakala, da bo šla k šmarnicam in vsaj v cerkvi našla svoj notranji mir. Prvič po treh letih, odkar je spoznala Mateja, se z njim po enem letu poznanstva poročila in mu pred štirimi meseci rodila hčerko Urško, je podvomila vanj in bolj ko si je dopovedovala, da ni res, bolj je črv dvoma glodal v njenem srcu.
Že nekaj dni je opazovala, kako zamišljeno zre predse, in ko ga je vprašala, kaj ga teži, je le zamahnil z roko, češ nič.
Še ko je danes zjutraj odhajal v službo in obe, njo in dojenčico, pokrižal v slovo, je opazila njegovo napetost. Potem pa ji je opoldne napisal sporočilo na mobitel: »Danes me ne bo pravi čas domov, pojdita z malo zvečer sama k šmarnicam, jaz pridem kasneje. Zbogom – vajin Matej.« Ko bi jo vsaj poklical, tako pa samo sporočilo – to ni bilo v njegovi navadi, vedno sta se pogovarjala. Ni ji dalo miru in je poklicala v službo, kaj če še dela; obupno je zaposlen, odkar je prišel za vodja računalniškega servisa. Pa se je oglasila samo čistilka. »A, Mateja iščete? Oh, on je odšel že ob dveh, jaz sem pravkar prišla in sem ga videla. Pa ne, da se bojite, gospa, da je odšel s katero naših punc, kar pa ne bi bilo čudno, saj je prijeten gospod in naša dekleta kar norijo za njim,« je hitela opravljat. Stisnilo jo je pri srcu in čeprav je čutila zlobo v njenih besedah, je ostala še bolj nemirna.
»Ne, Matej mi že ne bi napravil kaj takega,« si je dopovedovala. Matej, njen Matej, njen dobri mož. Bil je njen prvi fant, so ji misli splavale nazaj, ko sta se kot študenta spoznala v Ljubljani. Mogoče ju je povezovalo to, da sta bila oba s podeželja, sicer vsak z drugega konca Slovenije, a oba v velikem mestu kar malce izgubljena. In zbližala in povezovala ju je tudi vera. Že nekaj mesecev sta bila par, ko jo je Matej neke lepe majniške nedelje povabil v svoj domači kraj, da jo predstavi svojim staršem. Tako lepo so jo sprejeli, kot da bi se poznali že od nekdaj, in ko je zvečer rekla, da bo šla k šmarnicam v njihovo cerkev, po šmarnicah pa se bosta odpeljala nazaj v Ljubljano, je pristopil k njej njegova mati, jo stisnila k sebi in rekla. »Kako sem vesela, da je naš Matej našel verno dekle. Vedno sem se bala, da v velikem mestu izgubi vero. Zdaj vem, da je Bog uslišal moje molitve.« In ko sta po šmarnicah stopala peš čez polje proti njihovemu domu, je obstal in rekel: »Počakaj me tukaj, takoj se vrnem!« In že je stekel čez hribček. Gledala je za njim, in ko se je čez malo časa vrnil, je v eni roki držal šopek dehtečih šmarnic, v drugi pa škatlico. Pokleknil je pred njo in tiho vprašal: »Marija, ali hočeš postati moja žena?« Vzela je šmarnice in še preden je odprla škatlico, misleč, da je v njej prstan, je že hotela reči, da prstana ne mara, pa je v njej zagledala čudovit rožni venec. Zakopala je obraz v opojno dišeče šmarnice, na srce pa stisnila rožni venec in dahnila: »Hočem!« »Kupil sem ga pred nekaj leti v Lurdu in ga hranil za mojo bodočo ženo, če mi jo bo Bog poslal v moje življenje,« je rekel v zadregi.
Šmarnice so še dolgo dehtele v njeni študentski sobi, rožni venec pa jo je spremljal povsod. Ko se je tresla pred izpiti, ga je stisnila v dlan in že je bila močna in zbrana. Tako jo spremlja še danes. vedno ga nosi v torbici za božji blagoslov na vseh poteh in za spomin na tisto majniško nedeljo in čisto ljubezen, ki se je rodila na lep in danes tako redek način. In čez eno leto sta se v maju tudi poročila.
Tako se je zatopila v spomine, da jo je zdramil šele jok male Urške. Hitro jo je stisnila na prsi, jo podojila, oblekla in odpeljali sta se v cerkev. Mala ji je mirno spala v naročju, ni je prebudilo niti glasno petje, ona pa se niti v cerkvi ni mogla zbrati. Še majniške pesmi, ki so ji bile od vseh najlepše, ji danes niso šle iz grla. Misli so ji znova in znova uhajale, kod hodi Matej ...
Doma je položila Urško spat, sama pa kar v temi sedela v dnevni sobi, niti televizorja ni prižgala, in tiho jokala predse. Hitela si je dopovedovat, da ne sme dvomiti v zvestobo može, a so ji spet in spet zvenele v ušesih besede “naša dekleta iz pisarne norijo za njim”, kot da jih ji prišepetava sam peklenšček ...
Končno je pozvonilo. Skočila je pokonci, prižgala luč in odklenila vrata. Na pragu je stal Matej in v roki stiskal velik šopek opojno dišečih šmarnic. Samo strmela je vanj – še nikoli se ji ni zdel tako lep, na njegovem licu je igral širok nasmeh, oči pa so zrle tako toplo in ljubeče, da so ji klecnila kolena.
»Danes je tri leta, odkar si mi obljubila, da boš postala moja žena, pa sem se peljal na Štajersko, da ti naberem šmarnic, ker vem, kako rada jih imaš.«
Še nikoli v življenju je ni bilo tako sram misli, da je podvomila vanj, kot v tem trenutku.
»Pa ja nisi jokala?« jo je pogledal v oči, vse rdeče od solz. »Sem,« je dahnila, »nisem vedela, kje si in s kom.«
»Oh, ti moja ljubosumna ženkica,« se je zasmejal. »Nisem ti povedal, ker sem te hotel presenetiti, sem ti napisal samo sporočilo. Spodaj v avtu imava celo košaro dobrot od moje mame, da boš res verjela, da sem bil doma,« jo je podražil.
Zarila je obraz v šopek in srce ji je napolnila ena sama velika hvaležnost, da ji je Bog naklonil tako čudovito družino in kar je privrela iz njenega srca pesem zahvale. »Jutri zvečer pojdemo spet vsi trije skupaj k šmarnicam,« se je nasmehnil Matej. »In postavimo na Marijin oltar ta šopek v zahvalo, da nas je združila,« je rekla in se sklonila nad zibelko, v kateri je spala Urška, sad njune ljubezni.

KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 05, str. 36