Retar in orglice

Pravili smo mu Retar. Ne morem se spomniti njegovega pravega imena, mogoče ga sploh nikoli ni povedal. Retar je prihajal vsako leto v pozni pomladi. Ponavadi je prišel v dneh po veliki noči, v času, ko so žita že bila v tleh. Retar se je pripeljal s staro, že malo nadušljivo kobilo, ki ji je pravil Roža. Kobila Roža je vse pomladne dni vlekla po cestah lojtrnik, na katerem je bila visoko naložena suha roba. Retarjeva ponudba je bila zelo pisana in zelo priročna. Na vozu so bile vse tiste reči, ki so jih po kmečkih hišah potrebovali: grablje, vile, rešeta in sita, nekaj velikih čebrov in kadi in manjših čebric, pripeljal je tudi ročno pletene pohlebnice, podolgovate peharje, v katere so ženske dajale vzhajati kruh, in vedno tudi nekaj velikih ret.
Od vsega tega koristnega pa sem med vsemi rečni na vozu vedno pogledovala k veliki košari, v kateri so bile reči za nas, otroke. V tisti košari so bili ročno izdelani leseni konjički, z vozom ali brez njega, bleščeče živo rjavo in temno rdeče pobarvani, tako lično izdelani, da sem gledala v tisto kot v čudo. Vsako leto je Retar dodal kaj novega.
»Letos pa Retar zamuja,« je rekla mama, ko smo se na belo nedeljo spomnili nanj. »Prav danes bi moral biti tu!«
In Retar se je res prikazal! Ravno smo sedli h kosilu, ko je prišel. Jedli smo zunaj, v senci pod hruško, tista velika noč je bila topla in bela nedelja za njo prav bleščeče bela, tako je bila obsijana s soncem.
Ko je Retar na dvorišču ustavil, je Roža takoj zarezgetala in zakopala s kopiti, kakor da bi vedela, da je pri hiši, kjer bo dobila kruh in vrečo z rezanico in ovsom in da bo lahko počíla. Kramar je pri nas ostal en dan, včasih tudi dva.
»Kar bliže pripelji, Retar, bliže lopi!« je rekel ata, ko ga je zagledal. »Pa kobilo priveži v stog, k brani, pa sém pridi!« je zaklicala tudi mama. Retar je Rožo potisnil k brani, jo tam privezal, nam pomahal in s hitrimi koraki prišel k mizi. »Bog daj, Bog daj, no, kako smo preživeli leto?« je vprašal in vsem po vrsti stisnil roko.
»O, kar dobro smo jo odnesli, jeseni so bile po dolini poplave. Sem gor k sreči niso segle. Zdaj, spomladi, pa je vse suho. Zdaj, ko bi morala rasti žita, ni dežja!« je rekel oče zaskrbljeno.
»Ja, vsi malo jamrajo, vsi, no, jaz pa sem to leto ostal sam. Ženo je pobrala sušica. Sam sem ostal, to pa je hudo.« Retarjev nagubani obraz se je še bolj potegnil v gube, kar pomračil se je in nekaj časa je bilo okoli mize vse tiho. Slišale so se le čebele, ki so se že spreletavale med vejami hruške. »Ja, taka je božja volja, Retar,« je vzdihnila mama čez čas. »Včasih jo težko razumemo ...«
Vsi smo sklonili glave, Retar pa je še nekajkrat pokimal, nato pa vstal. »Malo ji bom dal jesti pa piti bo tudi morala,« je rekel in pogledal proti naši lopi, kjer je njegova kobila hrzala in obračala glavo, »Zdaj mi je ostala le še Roža ...« Ko je stopil bliže h kobili, je ta zarezgetala in se prestopila. »Oh, Roža moja, dobro, da imam tebe, tebi ni hudega,« je rekel in jo potrepljal po vratu in po črni, košati grivi.
»Ti ji prinesi vodo, jaz grem pa po rezanico,« mi je rekel oče in se takoj nameril na pod. Vzela sem vedro in šla v hlev natočit vodo. Kobili sem nesla vodo, z obema rokama sem držala ročaj velikega pločevinastega vedra, težko je bilo in voda je pljuskala čez.
Ko je Roža pila, pa sem jaz hitro stopila h kraju Retarjevega voza. To leto je bil tako založen in tako poln vsega mogočega, da sem kar strmela. Kakšno razkošje! Kakšen pogled na to barvitost in pestrost! Čisto spredaj so bili naloženi škafi, veliki spodaj, mali v njih, v stožcu. Bili so svetli, bleščeče beli, zraven škafov so bile položene grablje vseh vrst pa vile in rete. Velike, tudi iz svetlejšega lesa izdelane, zraven njih pa so bila naložena sita vseh vrst, največ je bilo majhnih, takih, s katerimi je mama vedno sejala moko za kruh, zraven sit pa so bile naložene košare. Košare so bile spletene iz vseh vrst protja, rumeno belega, temno rdečega, imele so velika ušesa in vedno pri vrhu pisane vzorce. Bili so tudi jerbasi vmes, pa nekaj čisto majhnih, okroglih košaric, ženske so jih rade kupovale okoli velike noči, da so v njih nosile k žegnu. Tudi sama sem imela takšno košarico.
Še posebej pa mi je bila zanimiva košara z igračami. To leto je Retar vanjo naložil vse mogoče, vse tisto, kar je naredil čez zimo. V košari je bilo veliko raznih piščali, vseh vrst vodnih mlinčkov, pisanih pajacev na vrvici, konjičkov in celo raglje so bile vmes. Nikoli pa ni manjkalo konjiča z vprego, pisanega konjiča z risano glavo in pisanim lojtrnikom zadaj. Takega sem dobila za darilo od njega lani. V drugi košari zraven so bili zloženi veliki in mali ribežni, zraven pa lesene kuhalnice in žlice.
Tako sem strmela v vse to, da nisem videla, da je Roža že popila in da mi je prevrnila vedro; toliko, da ni stopila nanj. K sreči je prav v tem prišel oče s poda z vrečo razanice in ovsa čez ramo in hitro pobral vedro in navezal kobili okoli glave vrečo z njenimi dobrotami. »Tako,« je rekel, »zdaj pa, če boš pridna in mi ne boš kopala pod lopo, dobiš na koncu še kos kruha!« In kobila je, kakor da bi tisto razumela, lepo in mirno jedla iz vreče rezanico in oves in zadovoljno prhala.
»Pridite,« sem zaslišala mamo, »bomo jedli!« Takoj sva bila pri mizi. Mamina kuha je bila dobra in bela nedelja je bila za nas še vedno praznik. Rekli smo ji ‘tamala’ velika noč, kar je tudi bila. Jedli smo domačo kurjo juho pa šunko, kuhano posebej za ta dan, na mizi je bila tudi potica in košarica s svežimi pirhi.
Retar je zadovoljno pokladal roke okoli krožnika in si tu in tam obrisal usta. »Pri vas pa še nisem šel mimo, da se ne bi najedel,« je rekel čez čas. »Dobri ljudje ste, Bog naj vam povrne!«
»Nič nimamo zato manj,« je rekla mama. »Čeprav ni vedno toliko na mizi. Danes je za nas še vedno velika noč, pa sem spekla potico in tudi nekaj pirhov smo še pobarvali. Na belo nedeljo ne smejo manjkati! Prazniki tako ali tako prehitro minejo. Pa tako lepi so!«
»Oh, pa kako lepi! Kako je bilo lepo doma, ko je moja še živela,« je spet začel Retar in odložil žlico. »Letošnja zima je bila zame žalostna, ampak ko grem po svetu, malo pozabim.«
Vsi smo mu prikimali. Ko smo pojedli, je mama odnesla posodo, Retar pa se je presedel, čisto na kraj klopi se je spravil, potegnil iz žepa pipo in tobak, nabasal svojo čedro in prižgal. Vonj mi je bil prijeten, kolikokrat sem se po tistem spomnila nanj. Mnogokrat!
»No, zdaj se bomo pa še malo zmenili o moji robi,« je začel Retar in potegnil vase dim in spet izpuhnil, da se je pokadilo v vrh naše hruške. »Nekaj boste kupili, nekaj vam bom dal, pa smo spet opravili za eno leto!« Počakal je še toliko, da se je vrnila mama, potem pa se je začela kupčija in barantanje. Tisti dan smo kupili vile, dva škafa, koš za nošenje trave, kupili smo dva jerbasa in dve pohlebnici. Pleteni sta bili iz koruzne slame in protja. Mami pa je podaril dve kuhalnici in košarico.
Jaz sem ves ta čas, ko so Retar in starši brskali po vozu, stala ob kraju in čakala. Kdaj bom na vrsti. Od Retarja sem že dobila konjiča z vozom, ragljo in piščal, kaj bo pa tokrat? »Zate imam pa letos nekaj posebnega. Počakaj, boš videla,« je rekel, se pripognil, z eno roko se je oprijel lojtrnika, z drugo pa zatipal v košaro z igračami. Ko se je zravnal, mi je ves vesel položil v naročje orglice. Velike, pisane orglice. »Na,« je rekel, »kadar boš najbolj vesela ali pa najbolj žalostna, sedi in si zaigraj. Vedno pomaga!«
Obstala sem in ostrmela. »Ali znaš narediti tudi orglice? Sam?« sem izjecljala in jih stisnila v naročje. »No, ne čisto sam,« je rekel Retar. »V vasi eden dela harmonike in tako. Pa sem mu jih naročil. Tako velikih se v štacuni ne dobi!«
»Seveda ne,« sem zašepetala, prijela orglice z obema rokama in jih takoj nesla k ustom. Pihnila sem in poskočila. Ni mi šlo najbolje ...
»Ali mar ne znaš igrati na orglice?« je rekel Retar. »Pri nas vsak otrok to zna. Saj ni težko.«
Še sem poskusila, lepo so zapele, a vse se je hitro končalo. »Počakaj, pokazal ti bom,« je rekel in jih nastavil na usta. Zaigral je neko melodijo, poznano in žalostno, tako lepo je zaigral, da smo se kar spogledali in molčali. Retar pa je igral naprej, z nekim posebnim zanosom, tiho so zvenele orglice v nedeljski popoldan, v lep praznični dan, tako lep, da me je kar stiskalo v prsih od sreče in navdušenja. Ko je odložil orglice na mizo in jih potisnil proti meni, mi je resno rekel: »Ko pridem prihodnjo pomlad, pa le glej, da boš znala igrati! Vsaj pet pesmi se nauči! Celo leto imaš čas.« Vzela sem orglice in mu prikimala.
Retar je počasi vstal od mize, se zahvalil za kosilo in nameril h kobili. »Da bi mi le Bog ohranil še malo zdravja in to mojo žival, da bova lahko spet šla na pot. Pa ne vem. Božji načrti so včasih drugačni od naših ...«
»Kar zdrav se mi vidiš, tudi kobila ni še tako stara, da ne bi zmogla tvojih fur okrog,« je rekel oče. »Le dobro skrbi zanjo, pa bo.«
»Saj to tudi jaz mislim,« je rekel Retar. Odlomil je kos kruha, ki mu je ostal od južine, in ga nesel kobili. »Tako rada ga ima,« je rekel. »Raje ga sam ne jem, samo da ga Roža dobi kakšen grižljaj.«
Mama se je vrnila iz kuhinje, prinesla v papir zavit kos mesa, kruh in pirhe in postavila predenj na mizo. »Za malico bo,« je rekla. »Da ti ne bo treba tako hitro ustavljati.«
Retar je potegnil iz žepa ruto, rdeče pikčasto, tako je nosila naša mama, zavozlano zad na tilniku, razgrnil jo je po mizi in nanjo lepo naložil kruh, slanino in pirhe, vse skupaj je povezal, naredil je vozel na vrhu in pokimal vsakemu posebej. »Tale ruta je od moje rajne, povsod me spremlja,« je rekel in se nasmehnil. »Hvala vam, Bog lonaj,« je nazadnje stisnil skozi orumenele zobe in šel h kobili. Ko je sedel na voz, nam je pomahal in meni še enkrat zaklical, da naj igram, da naj si tudi kaj zapojem zraven in da mi zaradi tega ne bo nikoli hudo. Pomahala sem mu nazaj in gledali smo za njim, dokler se ni skril za ovinkom.
»Težko je zlezel na voz, zelo težko. Ne vem, če bo Retar drugo leto še lahko šel okrog,« je menila mama. Oče je molčal in ji samo prikimal.
Ko se je popoldan nagnil v večer in se je čez Dobravco oglasil zvon, praznično in veselo, sem stekla na hribček nad hišo, sedla tam v travo in zaigrala. Seveda mi ni šlo najbolje, vendar me tam nihče ni slišal. Počasi, počasi pa sem le spravila skupaj star, lep napev in orglice so glasno in prijetno zazvenele. Kljub melodiji pa ni bilo nič lepšega od tistega zvonjenja domačega zvona čez dobrave in tople misli, da sem doma. Enkrat vmes sem pomislila na Retarja, ki je kar povsod doma, in če je zato tudi res srečen, potem pa sem nanj pozabila.
Bil pa je tisto leto res zadnjikrat pri nas ...
Ko so se mladi lotili obnove hiše in so pospravljali po podstrešju, mi je najmlajši vnuk prinesel orglice. Stare, zaprašene so bile, že leta ni nihče igral nanje. »Ali so tvoje orglice?« je vprašal. »Ja, pa so res! Lej no, lej, kje pa so bile?« »V omari na vrhu, tam, kjer smo zdaj podirali. Omaro smo odnesli dol, pa sem jih našel. Kdo pa ti jih je dal?« »Retar, potujoči kramar ... Ne vem, kako naj ti povem ... Včasih so spomladi prihajali s konji in prodajali suho robo po vaseh in tako ...« »S konji? Zakaj pa ne s terencem?« »Terenskih vozil takrat še ni bilo ...« »Aha ... No, če hočeš, jih spravi, te orglice. Saj jih nimam kaj rabiti!«
Vzela sem jih in spravila. Bog ve zakaj. Fant tako nikoli ne bo igral nanje, ga druge reči zanimajo. Motorji in računalniške igrice. Tudi govoriti o tem, kako ta skromna igrača lahko razveseli in melodija velikokrat potolaži, ni vredno. Mi ne bo verjel. Zdaj še ne. Mogoče kasneje, ko bo starejši. Ta današnji rod je pač drugačen in razumeti ga je treba. Na to hitro, prehitro spreminjanje sveta pa tako ali tako ne mrem vplivati ...

ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2012) 05, str. 24