Pridi, bova skupaj popili kavo

»Sama, sama, zdaj sem pa sama,« si je ponavljala in hodila sem ter tja po kuhinji. »Tako si se že davno odločila, zdaj pa je napočil ta trenutek,« se je oglasilo v njej. Res, vedno je govorila: ko pride snaha k hiši, gre zase, da ne bosta ena drugi v napoto – pa vendar je ostala ob njej nekaj časa. Danes pa je po manjšem nesporazumu napočil ta trenutek, a si še v sanjah ni predstavljala, kako težak bo.
Čeprav sta se lepo ujeli, je že dlje čutila, kot da jo nekaj duši, kot tujka se je počutila v hiši, ki jo je pred leti s takim veseljem opremljala. Vse tisto, kar je z zadoščenjem kupovala, zdaj ni bilo več njeno. Vsak krožnik, vsak lonec, vsaka skleda, vse je bilo kupljeno z ljubeznijo.
Raje se je odrekla obleki zase, samo da je polnila omare in police. Z možem nista imela dopustov, nikamor nista šla, samo delo delo in ena sama velika ljubezen do domačije. In ko je ostala sama, je z neomajno voljo delala naprej z eno samo željo, da dobi snaho, vnuke, da bo rod živel naprej, ona pa se bo umaknila zase, jim priskočila na pomoč, drugače pa pustila, da živijo svoje življenje. In vendar je bil trenutek odločitve tako težak
Čeprav je njena hiška dihala toplo in prijazno, se ji je v tem trenutku zdela kot ječa. Ni videla lepe kuhinje ne drugih prostorov, vse se ji je zdelo mrzlo in prazno. Živčno je prestavljala krožnik in lonce in ni vedela, kaj naj vzame v roke, da si prvič sama zase pripravi večerjo. Ni imela teka, zato je šla v posteljo brez večerje. Dušila se je v solzah in tudi prejokala noč. Sredi noči je vstala, odprla knjižno omaro in pobožala polne police knjig, ki so že več let čakale, da jih vzame v roke. »Zdaj bom imela čas tudi za vas,« je zašepetala.
V mrzlem jutru si je pripravila skodelico bele kave, nadrobila vanjo kruh in sedla za mizo. Zrla je v lepo svetlečo ploskev in žlica ji je padla iz rok. Prvič v življenju je sedela pri jedi sama. Prej kot otrok med starši, dedkom in babico, brati in sestrami, potem z možem in otroki – danes pa sama, čisto sama ... Pokrižala se je, pustila na mizi skodelico dišeče kave, sedla v avto in se odpeljala na pokopališče.
Pokleknila je na mrzlo zemljo, naslonila glavo na hladen marmor in neutolažljivo zajokala. »Ko bi mogla, bi legla k tebi, da bi bila za vedno skupaj,« je šepetala. Še nikoli, niti takrat, ko ga je mnogo prezgodaj izgubila, si ni tako močno želela, da bi šla za njim. Takrat so jo še potrebovali otroci, danes pa se ji je zdelo, da je ne rabi nihče več.
Stopila je še do groba moževe matere, pokleknila, dvignila roke in jo goreče prosila odpuščanja. »Mati, odpustite,« je šepetala. Šele zdaj je razumela, kako težko je ta stara, zgarana ženica prepustila svoj prostor njej in se umaknila zase. Še danes jo vidi, kako je vsa sključena pod težo bremena let, stopala po dvorišču in skušala še kaj postoriti.
Ona pa je vsa mlada in polna moči tekala in se gnala z delom, ne da bi se zavedala, da bo tudi ona nekoč na njenem mestu. »Mati, danes sem pa jaz tam in odpustite mi, če sem vas kdaj užalila,« je pobožala gomilo in potolažena vstala. Kot po čudežu so se ji posušile solze in pomirjena je zapustila božjo njivo. Čutila je, da jo oba, mož in tašča, gledata iz nebes in ji vlivata moči, vedela je, da ji verjameta, da je bilo njeno kesanje iskreno.
Z velikim upanjem, da bo kos tudi tej odločitvi, je stopila v kuhinjo. Ogenj je ugasnil in kava na mizi se je ohladila. Zakurila je in se ozrla skozi okno. Snaha je stala ob štedilniku in ji pomahala. Stopila je k oknu in ji pomahala nazaj.
Pristavila je lonček, skuhala dišečo tekočino, dala na pladenj in nesla čez dvorišče v hišo. »Pridi, bova skupaj popili kavo,« je povabila snaho. Sedli sta za mizo in se pogovarjali. »Jutri pa jo jaz prinesem k vam,« je rekla tiho. Nasmehnila se ji je – kako rada je imela to pridno in prijazno mlado ženo. »Saj bova še naprej veliko skupaj, le veliki bolje se bova počutili, če bova stali vsaka za svojim ognjiščem,« ji je rekla v tolažbo.
Lahkih korakov je šla nazaj, nič več se ni počutila tako sama. Tudi ko je opoldne sama sedela za mizo, ne. Nekje sta nad njo bedela mož in tašča, blizu nje pa so živeli njeni, ki so jo imeli radi. Ni se umaknila zato, da bi jim ne bila v napoto, samo stopila je nazaj, da bodo sami živeli svoje življenje, po svoje, da bodo trdno stali na svojih nogah. Tako bo odslej stala tudi sama.
Zazrla se je v bogkov kot. Še včeraj se ji je zdel žalosten kot ona sama, danes pa kot da jo bodri in ji vliva novih moči, da ji hoče povedati, naj ne omaga pod križem, kot ni omagal on. Po dolgem času je bila kot včasih – polna moči, polna upanja in polna trdne vere.
KUMER, Ana. Ognjišče (2012) 06, str. 52