Komu klekljaš to čipko?

Opazovala sem ju. Delala sem se prav nevidna.
Janez, moj sinko, je nekega dne prosil nono, naj mu zamenja prtiček na buli (klekljarski blazini). »Veš, nona, tukaj so same rože. Da bi bile vsaj vse oranžne barve, ker imam oranžno barvo najraje, pa so bele, rdeče, modre. Jaz bi naredil prtiček z živalicami.«
»Janez, to pa je zame prava malenkost!« mu je odgovorila nona in se nasmehnila. Poiskala je prtič, na katerem so bile ribice in ptice. »Ti je všeč?« ga je vprašala. Bil je vesel. Nona je naredila, kakor je želel.
Klekljanja se je učil že eno leto in kar dobro mu je šlo od rok. Večkrat sem morala kaj popraviti, a kar je naredil v šoli, je bilo brezhibno. Imajo res pridno učiteljico v klekljarski šoli. Mlada je, tako potrebujejo ti naši drugošolčki. Potožila mi je, da jim manjka vztrajnosti. Vedno znova nam pravi, kako jih moramo spodbujati tudi doma. Saj verjamem: vsi bi radi videli, da bi bilo vse takoj narejeno in če ne gre, bi vse pustili in obupali. Klekljan je je tudi odlična vaja za potrpežljivost, Kolikokrat sem sedla k Janezu, da je doma lažje vztrajal. Z nono sta imela na mizi vsak svojo bulo in premetavala sta klinčke ter klepetala. Tudi molila sta včasih. Poslušala sem ju.
»Za koga klekljaš to čipko?« ga je vprašala nona nekega večera.«Za mamico, za rojstni dan.« Pogledal je po kuhinji, če sem morda kje blizu in prisluškujem. »Ne povej ji, prosim,« je rekel.
Glej no, ta dva sta prava zaveznika! Vedno imata kakšne skrivnosti. Seveda je morala skoraj priseči, da bo molčala kot grob.«Tu okrog, te ribice, mi boš naredila ti,« jo je prosil. Bilo je pretežko zanj. »Imaš rad ribice?«
»Če bi mama dovolila, bi imel akvarij in v njem sto vrst rib!«
»Sto vrst rib?« se je smejala nona. »A ko so na krožniku, jih pa ne maraš, kaj?« ga je podražila, ker je vedela, da ne mara jesti rib. »Pa so zdrave, veš! Če bi bil res lačen, bi jih jedel. Se spomniš tistega čudeža, ki ga je naredil Jezus, da je nasitil pet tisoč mož in še ne vem koliko žena in otrok, pa še veliko hrane je ostalo? Pomnožil je dva hleba kruha in pet rib,« mu je na kratko povzela evangeljsko zgodbo.
Njegove misli so bile drugje. »Glej, nona, na tej čipki je nekaj živalskega vrta. Tudi pajki so.«
»Kolikor vem, se ti pajkov bojiš!« mu je rekla.
Dvignil je pogled s čipke in se zazrl v njen oči. »Bojim,« je priznal. »Te tukaj pa tako lepo prepletaš, sukaš.«
»Nona, ali ni lepo, da je Bog ob vesoljnem potopu poleg nekaj ljudi rešil tudi veliko živali,« je modroval.
»Ja, ja. Kako pust bi bil ta naš svet brez živali. Bog dobro ve, kaj dela. Lep je ta naš svet. Bog ga je ustvarjal z veliko ljubeznijo do nas ljudi.«
Tako sta sukala niti in besede. Tanke niti v nežno čipko, mile besede v ljubezen. Ko je bila čipka sklekljana, mu jo je nona pomagala sneti. Lepo zavita v prozoren papir je bila prekrasno darilo zame. Bila sem ga res vesela, saj sem dobro vedela, koliko truda je moj sinko vložil. Tudi moj mož ga je pohvalil, čeprav se mu je od začetka zdelo, da je klekljanje »babje« delo in se je čudil sinovemu zanimanju za to. Bil je mesec maj, Marijin mesec, najlepši mesec v letu. Janez je hodil vsak dan k šmarnicam. Doma sta z nono postavila šmarnični oltarček. Prve dni je tudi nona šla k šmarnicam, a kar naenkrat je noge niso več ubogale: padla je in si zlomila kolk. Ko se je vrnila iz bolnišnice, ji je Janez delal družbo. Veliko sta se pogovarjala.
»Moli zame!« mu je naročala vsak dan, ko je šel k šmarnicam. »Saj veš, da sem žalostna, ker ne morem v cerkev,« je rekla, vzela v roke rožni venec in molila pri Marijinem oltarčku.
Obljubil ji je, da bo molil, in ko se je vrnil domov, ga je vprašala če je držal besedo.
Nekega dne ji je rekel: »Nona, zdaj, ko se bolje počutiš, bi lahko klekljala. Kaj ko bi zdaj, ob koncu meseca maja, sklekljala podobo Device Marije.« Bila je vesela.
»Ti pa imaš pametne zamisli, čeprav si še tako majhen,« ga je pohvalila in mu rekla, naj prinese iz omare papirce. In čisto pomlajena je začela klekljati.
Minulo zimo se je tudi Janez lotil klekljanja Marijine podobe. Malo sem mu pomagala, da jo je dokončal do maja. Zdaj sta obe, nonina n njegova, vsaka v svojem okvirju na temno modri žametni podlagi. Gledata se in čipkasto nežno molita k Bogu Očetu in Sinu in Svetemu Duhu za vse ljudi.
Zdaj je Janez v petem razredu. Še vedno kleklja in s pogledom večkrat poboža ti podobi. Vem: takrat razmišlja o noni, vem, takrat mu je hudo, ker je več ni, in vem, da bo v njegovem srcu nonina poslednja čipka ohranjala spomine na skupne molitve.
BIZJAK, Pavlina. Ognjišče (2011) 06, str. 52