Ne obsojaj!

Kamor koli greš, se srečaš z avtomati za razne napitke in hrano. Avtomati so postavljeni v zdravstvenih domovih, trgovskih centrih, na avtobusnih in železniških postajah, na črpalkah, v trgovinah, skratka povsod, kjer se zadržujejo ali hitijo mimo ljudje. V naglici si kupiš sendvič, sladki prigrizek ali napitek. Še preden tak avtomat zagledaš, ti iz njega zadiši – seveda, če je to tisti, iz katerega se točijo topli čaji, kakav ali kava.
Avtomat za tople napitke imamo tudi v našem podjetju. Iz njega si postrežemo s prvo kavo takoj, ko pridemo na delo. V hladnejših dneh topli lonček najprej podržimo v rokah, da si jih malo pogrejemo, potem pa nam je še prijetno toplo, ko napitek popijemo. Ker nas je več takšnih, ki imamo radi dišečo kavo, si ponavadi vzamemo svojih pet minut hkrati tudi za druženje.
Tako smo se kar nekako oblikovali v skupino petih in se dogovorili, da vsak dan eden izmed nas priskrbi kavo za vse. V tednu dni se tako vsi lepo zvrstimo.
Nekega dne pa kave ob določeni uri ni bilo. Čakali smo, kave pa od nikoder! Milan je bil ves iz sebe in prvi je stresel jezne besede: »A tako! Zdaj se bomo pa delali francoze? Če je na vrsti, je na vrsti. Kaj se pa ta sedaj gre – stiskač! Vedel sem, da on ni za našo skupino. Ko je on na vrsti, se na kavo vedno čaka.« Milan je bil jezen. Poskušala sem ga pomiriti, češ naj še malo počaka, pa nisem imela uspeha. Še nekaj trenutkov je grdo gledal okrog sebe, potem pa jezen odšel, da bi si natočil kavo.
Pri avtomatu pa je ugotovil, da utripajo samo rdeče lučke, kar pomeni, da avtomat ne deluje. S kavo ni bilo nič. Ves skesan je prišel k meni, me poklical stran od drugih in me prosil, naj bom tiho pred našo druščino. Naj jim ne povem, kako se je jezil in po krivem obsojal.
Poklicali smo na številko, napisano na aparatu. Še isti dan so prišli in popravili pokvarjeno reč. Z Milanom pa sva še nekajkrat imela pogovor, saj mu je bilo še vedno žal za vse grde misli in besede, s katerimi je tako hitro obsodil sodelavca, da je stiskač.
Ob tem dogodku sem se spomnila, da tudi sama večkrat obsodim druge. Še posebno mi je na duši obležal dogodek izpred mnogih let in Milanu sem povedala zanj.
Teta me je, deklico staro šest ali sedem let, vzela s seboj v sosednji kraj, kjer so blagoslovili obnovljeno podružnično cerkev. K sveti maši sem takrat že redno hodila, razumela pa ne veliko. Sem pa zato mirno sedela in opazovala dogajanje okrog sebe. Tudi tokrat je bilo tako.
Med mašo se mi je pogled ustavil na dečku približno istih let. Pritegnili so me njegovi svetli, skoraj beli lasje. Ves čas se je nemirno stiskal k mami, ji šepetal in se ji obešal na roke takoj, ko smo med obredom vstali. Mama ga je božala, jemala v naročje, mu dajala bombone in ga nekako poskušala pomiriti in zamotiti.
Ko je prišel čas po pridigi in je cerkovnik s košarico odšel med ljudi, je mama iz žepa vzela denarnico. Ven je jemala kovance (bogve kakšna valuta je že bila takrat) in vsakega obračala med prsti, ga otipavala, pospravila in vzela iz denarnice drugega ... In tako kar nekaj časa. Enega od kovancev je dala sinu, drugega pa je izbrala in ga sama darovala v košarico.
Zdelo se mi je grdo to njeno izbiranje. Da je toliko časa tehtala vsakega. »Je pa res stiskaška!« sem mislila sama pri sebi.
Na poti domov se nama ni preveč mudilo. Šli smo počasneje kot za tja in ves čas sva lahko klepetali.
»Si videla tistega dečka z belimi lasmi?«
»Seveda sem. Zdi se mi, da je tvojih let ...« mi je odvrnila teta.
»Ampak veš, da je njegova mama res čudna. A si videla, da je vsak kovanec večkrat obrnila, preden je izbrala prava dva?«
»Seveda sem videla. Ampak to ni nič čudnega. Ta gospa je slepa. In slepi ljudje si pomagajo s tipom. In če si videla, je toliko časa iskala med kovanci zato, da je našla največjega. Si videla, da je imel veliko številko pet? Ti si dala veliko manj. Desetkrat manj.« Tako me je podučila teta.
Kako me je bilo sram. Teti sem priznala, kako sem tisto ženo obsojala. Bila je kratka: »Stokrat premisli, preden izrečeš kaj slabega, pa tudi preden koga obsodiš v svojem srcu.«
Velikokrat se spomnim na ta dogodek, saj nas življenje kar naprej uči strpnosti in prizanesljivosti do sebe in drugih. Mogoče pa mi je večkrat pred očmi tudi zato, ker je ta svetlolasi deček čez mnogo let postal moj svak. Ampak takrat ni bilo več njegove mame. Umrla je, ker je tumor v glavi, zaradi katerega je najprej oslepela, po dobrem letu pretrgal nit njenega življenja.

Katarina. (zgodbe) Ognjišče (2013) 06, str. 21