Koliko stane ta klobuk?

Podružnična cerkev svete Jedrti je stala na samem, dobrih pet minut hitre hoje od prvih hiš. Družbo ji je delala le skromna mežnarija, ki pa je že nekaj let samevala in je na prvi pogled dala vedeti, da nima pravega gospodarja. »Še ena hiša, ki se bo podrla,« je zabolelo marsikoga, ki je prišel mimo.
Potokarjeva domačija sicer ni bila najbližja cerkvi, vendar so njihovi gospodarji skrbeli za cerkev, odkar je umrl zadnji cerkovnik. Najstarejši vaščani so vedeli povedati, da so včasih prihajali sem gor romarji od blizu in daleč, potem pa so se časi spremenili in zdaj prihajajo le izletniki in pohodniki.
Emil je mežnarjenje prevzel od očeta pred nekaj leti. Oče mu je pogosto rekel, da ne bo imel veliko dela, saj bo namesto njega pol opravila elektrika. »Zvoniti trikrat na dan, pa še točno ob uri, ni bila šala. Če sem kdaj malo prepozno potegnil za štrik, mi je že kakšna gospodinja oponesla, da je zaradi mene prismodila kosilo.«
Pred leti je prišel živet v mežnarijo upokojeni župnik Boštjan. Po dolgih desetletjih dela na raznih župnijah mu je zmanjkalo moči in oglašale so se bolezni, zato so mu predlagali, naj gre v duhovniški dom. Pa se je spomnil, da je nekoč pri sveti Jedrti preživel svoja zadnja leta upokojen duhovnik, ki ga je bežno poznal in da so ga domačini z veseljem sprejeli. Te misli se je zelo razveselil. Toda ko je šel pogledat, kje je ta sveta Jedrt in je videl revne prostore mežnarije, mu je bilo žal, da se je sploh podal na to pot. Emil, ki ga je sprejel, je takoj opazil razočaranje na njegovem obrazu. »Nič ne skrbite,« ga je hitel tolažit, »do vašega prihoda bomo vse uredili. Ne morete si misliti, kako smo se vsi v vasi razveselili, ko smo slišali, da bo morda prišel med nas živet duhovnik.« Župnik Boštjan je še nekaj časa omahoval, toda ko je videl, kako vneto ga Emil prepričuje, je začel verjeti, da se bo morda le izognil domu za ostarele za nekaj let. »Saj nimam veliko izbire,« si je mislil. »Ali gorski zrak v revnih prostorih, ali mestni dom v majhni sobici.«
Ko so vaščani zvedeli, da se je upokojeni župnik odločil za bivanje med njimi, so takoj bili pripravljeni urediti staro mežnarijo. Domači župnik je prispeval nekaj denarja, nekaj so ga zbrali sami in začeli z delom. Iz vsake hiše je prišel vsaj eden in na koncu sami niso mogli verjeti, da so stare prostore lahko tako lepo uredili.
Upokojenega župnika Boštjana so sprejeli zelo slovesno. Ob domačem župniku se je zbrala vsa vas in še veliko ljudi iz drugih vasi. »Mislil sem, da bom šel na samoten kraj, zdaj pa vidim, da ni tako. Upam, da vam bom mogel povrniti vaš trud,« jim je v kratkem nagovoru dejal.
Po nekaj tednih je bil gospod Boštjan – tako mu rekli vaščani – presenečen, koliko novih moči mu je prinesla ta preselitev. Počutil se je pomlajenega. Vaščane pa je navdajalo posebno veselje, ker so spet imeli v svoji sredi duhovnika. Emilu se včasih zazdelo, da so se kar malo spremenili! Dotaknila se jih je neka posebna prijaznost. Sem pa tja je kdo dejal, da bo šel vprašat gospoda Boštjana za kakšen nasvet. In prihajali so k njemu vaščani pa tudi ljudje, ki jih Emil ni poznal.
Tudi Emil je vse pogosteje zahajal k Sveti Jedrti. »Grem pogledat, če gospod Boštjan kaj potrebuje,« je dejal, a domači so vedeli, da gre tja bolj zaradi sebe.
Nekega popoldneva ga ni našel ne v hiši ne v okolici. V cerkvi je zaslišal polglasno govorjenje, kot molitev, ki je prihajalo iz spovednice.
Emil je zakašljal in gospod Boštjan je odgrnil zaveso. »Kako da ste v spovednici,« se je začudil Emil, »saj nihče ne čaka na spoved.«
»Spovednik mora čakati na spovedance. Čakati, moliti in prositi,« je dejal in odprl škripajoča vrata. »Ne boš verjel,« je nadaljeval, ko sta sedla v klop, »kadar sem potrpežljivo čakal in molil, je po neki skrivnostni poti prišel nekdo, ob katerem sem čutil, da ima sam Jezus prste vmes. Včasih me kar stisne pri srcu, ko pomislim, kakšno moč je nam duhovnikom podaril Jezus.«
»Moč?« se je začudil Emil.
»Ja, lahko rečem tako. Imel sem dobrega prijatelja in mislil sem, da bo tudi on šel v bogoslovje, pa je zavil na medicino in je sedaj priznan psihiater. Večkrat sva imela dolge debate. Razpravljala sva o vsem mogočem. Nekajkrat mi je dejal: “Če bi jaz lahko dal odvezo, kot ti, bi marsikateremu pacientu prihranil zdravljenje! Vi duhovniki se ne zavedate, kaj vam je podaril Jezus! Moč, izredno moč vam je dal in to zastonj.”«
»Zastonj?« se je spet začudil Emil.
»No ja, če prav pomislim, ne čisto zastonj,« je dejal in se polglasno zasmejal. »Moj stric mi je pripovedoval, kaj je doživel, ko je časno sestro iz Beograda (tako so tam imenovali naše redovnice, ki jih je naša oblast po vojni pregnala iz bolnišnic, tam pa so jih z veseljem sprejeli) peljal na ogled mesta. Na obisk k sosedovim je prišla v redovni obleki. Usmiljenke so takrat nosile posebna pokrivala, ki so se oprijemala glave in se nato kot dvoje peruti širila nad rameni. Stric se je ponudil, da jo v mesto pelje s fičkom, saj bi se s tistim pokrivalom težko prerinila na mestni avtobus, ki so takrat še vozili natlačeno polni. Fičko je bil majhen, zato je zaradi svojega pokrivala lahko le sama sedela na zadnjem sedežu. Najprej so obiskali cerkve, potem pa si je želela ogledati še trgovine. V eni od njih se je vanjo zapičil mlajši moški: “Koliko stane ta vaš klobuk?” je posmehljivo vprašal. “Celo življenje!” je udarilo iz sestre, da je mož ostal brez besed.«
Emil in gospod Boštjan sta se bistremu odgovoru nasmejala. Emil je kar dvakrat ponovil: “Celo življenje!”, nato pa se zresnil: »Kaj pa če ne traja celo življenje?« Gospod Boštjan se je zamislil, vprašanje ga je presenetilo. »Veš, takole bi rekel: ne poznam človeka, ki hiše ne bi dogradil, če se je za gradnjo po tehtnem premisleku odločil.« Za nekaj trenutkov je utihnil, kot da zbira misli. »Še nekaj je zelo pomembno: hišo je treba tudi vzdrževati. Pa kaj bi jaz tebe učil, saj si ti vodil obnovo te mežnarije. Obupna podrtija je bila.«
Emilu je priznanje dobro delo, zato se je v zadregi presedel.
»Moj oče je pogosto govoril, da se hiša začne podirati takrat, ko se ne zamenja prve poškodovane opeke na strehi,« je dejal upokojeni župnik.
Umolknila sta, kot da sta za danes dorekla vse. Gospod Boštjan je stopil nazaj proti spovednici, Emil pa je postoril nekaj malenkosti in se odpravil domov.
Najprej je zavil okoli vseh poslopij in pogledoval po strehah. Mislil je, da ne bo imel posebnega dela, pa je videl, da se je motil.
»Še dobro, da je prišel med nas gospod Boštjan,« je spotoma govoril samemu sebi.

JARC, Janko Smiljan (zgodbe) Ognjišče (2016) 07, str. 44

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021. (str. 154)