Najemnik

Bil sem mlad. Stal sem na robu žitnega polja. Pred mano je bilo še mnogo njiv tja v daljavo. Pod temnim nebom sem zaslišal čudno šumenje. Proti meni se je bližal močan piš vetra in valovil polja kakor čudežno pesem vesolja. Strmel sem predse, vznemirjen in prevzet. Ko so me dosegli ti čudoviti valovi večnosti, sem prvič v svojem življenju dvignil roki, kakor da molim. In molil sem s tistim globokim dojetjem Božjega Duha. Kakor da je izginilo vse, kar me ovira v veri, upanju in ljubezni. In tako sem storil še mnogokrat v življenju. Takrat sem vedno vedel, kdo sem in od kod sem. Vse je bilo moje in ničesar!
»To o valovih vetra si pa napisal res izvrstno,« je rekla stara učiteljica slovenščine in me pogledala božajoče, čeprav je bila izredno stroga in zahtevna. Zmedeno sem sedel in se sramežljivo ozrl na sošolce, ki so nenavadno utihnili in strmeli vame. Stari šolski razred se mi je zazdel domač in prijazen. Potem se je učiteljica nenadoma obrnila in rekla: »Veš, skoraj prepričana sem, da boš nekoč pisatelj.« Potem pa ne duha ne sluha o kakšnem podobnem božjem daru. Pomota?
Zdaj sem že star, bolan in se počasi poslavljam, da delam obračun svojega življenja. To počne na koncu sleherni človek. V času popolnega razpada vrednot, ko slišim nenehno besedo ‘imeti’ in ne ‘biti’ ... V času, ko celo duhovni voditelji ustanavljajo banke in namesto molitev merijo odstotke bančnega imetja. Dobil sem knjigo, v kateri je moj življenjepis. Po tisti prvi napisani črtici sem posnel 20 amaterskih filmov, napisal 20 knjig, naredil 15000 fotografij. Na banki imam eno pokojnino denarja. Sem najemnik – najemnik svojega življenja. Ves čas zavestno, hvaležno Najemnik ljudi, ki sem jih ljubil in moral vrniti ... Najemnik na koncu vse vrne in ko vse vrne, mu ostane večno življenje.
Sem najemnik svojega stanovanja. Vse, kar sem imel odveč, sem podaril drugim. Iz mene so se norčevali celo tisti, ki so bili moji duhovni voditelji. Kako bom umrl, ko se ne bojim za svoje materialno bogastvo, ko nimam kaj izgubiti ...? Sem res vreden prezira in posmeha? Ostala mi bo trdna vera v Boga, hvaležnost za ljubezen ljudi, ki me je spremljala vse življenje, tudi potem, ko so morali oditi. Živeti polno, izpolnjeno življenje je res smisel in nikoli ni bilo drugače. Vedno, kadar sem kaj napisal, me je stara učiteljica (ne tista iz začetka) pogledala božajoče in rekla: »Ti si tako bogat ... ti si tako bogat.« Vrnil sem ji pogled z začudenim nasmehom. Kaj bodo rekli vsi drugi? Samo najemnik sem. Stojim na robu žitnega polja, iz daljave se mi približuje čudežen piš vetra, ki vzvalovi z zvokom nepopisno lepe glasbe. Prevzet sem od resnice. In poslednjič v življenju podzavestno dvignem tresoči roki, kakor da molim. Molim. Podarjam vse, kar mi je bilo podarjeno, vse, kar sem dobil v najem.
Stanislav
Ognjišče (2016) 07, str. 99