Toliko let že moliš za duhovnika ...

Bil je topel četrtkov večer. Oče, mama in sin Marko so vračali domov od molitve pred Najsvetejšim. V njihovi župniji so že nekaj let vsak četrtek vztrajno molili za nove duhovne poklice.
Marko je bil nocoj tako nenavadno vesel, da ga je mama samo začudeno pogledovala od strani, češ kaj se dogaja z njim. Pred dobrim tednom se je razšel z dekletom, človek bi rekel, brez pravega razloga. Pustiti dekle, pridno, pošteno, verno, marljivo in delovno, dekle, kot jo lahko iščeš z lučjo pri belem dnevu, pa je ne boš našel ... Le kaj mu je? Je zaljubljen v drugo? Kmalu bodo doma in takrat jim bo povedal, tako je obljubil na mamina zaskrbljena vprašanja.
Ko so prispeli domov, jih je mlajši sin že nestrpno čakal. Le kaj so danes počeli tako dolgo? Hči, že nekaj let poročena, je tudi že bila doma. Marka je od veselja kar dvigovalo, vsi drugi pa so se samo spogledovali in čakali ...
Ko so posedli za mizo v kuhinji in je mama prinesla sveže pečene piškote in čaj, je Marko spregovoril: »Ati, se spominjaš naših počitnic na morju, ko smo bili še otroci? Vedno si me spodbujal - ne pomakaj nog v vodo, ne poskušaj, kako je mrzla, saj smo vendar sredi vročega poletja. Odloči se in pogumno skoči v morje ter zaplavaj! Zaupaj vase, ne bodi cagavec! Vidiš, to sem zadnje čase večkrat imel pred očmi, zato odločitev ni bila omahljiva in težka. Odločil sem se in ukrepal sem skoraj v trenutku: včeraj sem se vpisal v bogoslovje.«
Vsi so okameneli. »Kako? Marko, pa ja ne ti! Doma imamo vpeljano obrt, ki jo boš ti nadaljeval. Tudi prvi letnik študija na fakulteti končuješ brez težav za poklic, ki ti je namenjen. Pa dekle? Le kje imaš pamet? Vse poti so ti odprte, vse je odlično začrtano in načrtovano. Tudi dekle ti bo oprostilo, če ji razložiš, zakaj si jo tako na hitro in brez vzroka pustil.« Iz mame je kar vrelo.
zgodba1 07 2012Oče in sestra sta bila brez besed. Najmlajši pa je malce porogljivo spregovoril: »Mama, toliko let že moliš za duhovnika iz naše fare, pa res nisi pomislila, da boš morala žrtvovati svojega sina in sanje, ki jih živiš zanj?«
»Ne, molila sem za koga drugega, zakaj bi za svojega? Saj je fara velika in toliko mladih in primernih fantov je še! Ali si res ne bi premislil?« Oblile so jo solze.
»Mama, ne jokaj, prosim te! Jaz sem tako srečen, saj čutim, da sem se prav odločil. To mi pravi moje srce. In danes, ko sem bil z vama in sem opazoval ljudi, kako pobožno in zaupno prosijo Boga za duhovnika, ki si ga želijo ... Ko sem videl in občutil vse molitve danes in že toliko let nazaj, sem vedel, da sem se prav odločil. Vedel se, da hočem dati svojo privolitev Bogu, ki me kliče. Mama, ne bodi žalostna, jaz sem tako srečen! Boš videla, brat bo resno prijel za študij in čez nekaj let bo dober gospodar v očetovem podjetju. Mene pa pustite, da grem po poti, na katero sem poklican.«
Nihče se ni dotaknil dišečih piškotov in čaja. Grla so bila zavezana. Nemo so se opazovali, mama pa je še kar naprej jokala. Družba se je kar hitro razšla.
V naslednjih dneh so se večkrat slišali po telefonu in s skrbjo spremljali mamo, ki se ni mogla potolažiti. V dveh tednih je izjokala vse solze, potem pa samo nemo vpila k Bogu. Na molitve ob četrtkih ni več hodila. Bila je jezna na Boga, ki ji je ukradel sina ...
Od takrat je minilo že skoraj trideset let. Marko je dober in srečen duhovnik. Je biser, ki so ga brusile mamine solze.
Ko se mama sedaj v spominih vrača nazaj, ne more razumeti same sebe. Se pa Bogu zahvaljuje, da se Marko ni ustrašil njenih ugovorov in njenih solz, da ni izgubil poguma, da je vztrajal pri svoji odločitvi. Že dolgo, dolgo brez grenkobe v srcu še naprej moli za nove duhovne poklice, za duhovnike in za njihovo svetost.
Katarina, Ognjišče (2012) 07, str. 24

Zajemi vsak dan

Sodnik je samo Bog, nihče drug ne sme biti sodnik svojemu bližnjemu.

(Alojzij Kozar)
Sobota, 23. November 2024
Na vrh