Takrat so bili drugačni časi

Tako radi sta ga prosili: »Oči, povej nama, kako je bilo, ko si bil majhen!« Potem jima je pripovedoval drobne dogodivščine, ki so se mu zdele komaj omembe vredne, onidve pa sta ga poslušali z ušesi in očmi. In prošenj ni hotelo biti konca. Ko je zmanjkalo mladostnih zgodb, se je spomnil tistih iz vojaških dni. Pa je žena ponavadi kmalu rekla, da je dovolj teh neumnosti. Saj jih včasih niti dobro razumeli nista, ampak zanju je bilo pomembno, da se jima je odpiral svet, ki se jima je zdel silno zanimiv.
»Povej nama še kaj!« sta ga prosili nekega popoldneva.
»Pa saj sem vama že vse povedal,« se je izmikal.
»Dobro veva, da še nisi!« ni odnehala Urša.
»Kaj je delal stric Mirč, ko sta bila še majhna?« ga je presenetila Živa. Toliko nepozabnih spominov je imel na svojega slabi dve leti starejšega brata, tolikokrat jih je sam pri sebi obujal, da mu je ob hčerkinih besedah misel zaplavala v mladostne dni. In že toliko let sta nerazdružljiva, bolj prijatelja kot brata.
Urša in Živa sta takoj videli, da sta zadeli v polno. Strica Mirča sta imeli radi in družini sta se pogosto družili. Edino roko jima je stric Mirč vedno premočno stisnil, kadar sta mu šli voščit za god ali rojstni dan. Pa ni zalegla nobena prošnja, ne od otrok ne od odraslih.
Žane je molčal, ker se je še sprehajal med spomini. Dekleti sta se zbali, da ne bo nič, zato sta ga spodbudili z vprašanjem: »Sta se kdaj stepla?«
»Seveda sva se,« se je Žane odtrgal od svojih misli. »Mama naju je mirila ali kar vlekla narazen z očitki: “Sram vaju bodi, otroci po svetu trpijo in so lačni, vidva pa se kregata in tepeta za prazen nič. Tudi vaju lahko zadene kaj hudega. Rada se morata imeti in drug drugemu pomagati, ne pa se pretepati!”«
»In je zaleglo?«
»Ja, ko sva bila malo bolj velika. No, saj se nisva velikokrat. Vedno sva pa kaj ustvarjala. Mirč je rad kaj popravljal in celo izumljal. Vsega se je lotil. Iz majhnega lesenega zabojnika je naredil diaprojektor, žarnica je bila v njem in neka čudna leča. Skupaj z drugimi otroki smo na steni gledali prave slike iz filmov. Filmski trakovi so se takrat v kinodvoranah trgali in celuloidnih sličic je bilo v izobilju. Celo sličice iz Kekca mu je uspelo dobiti. Nad vrati podstrešne sobe, kjer smo gledali ‘filme’, je bil velik napis Kinodvorana Žane. Tudi ‘avto’ je nosil moje ime. Na podvozje starega otroškega vozička je Mirč pritrdil velik zaboj, vanj vgradil oblazinjen sedež, avto je imel tudi smerokaza in prednje luči, ki pa so bolj brlele kot svetile. Eden od naju je bil šofer, drugi pa je namesto motorja kar se da hitro potiskal vozilo naprej. Z njim sva se poganjala po stranskih poteh, da se je kadilo za nama. Pozimi, ko je zmrznil sneg in so bili travniki pred našo hišo kot gladka ledena plošča, sva se vozila tam. Čez dan se je sneg na površini toliko zmehčal, da so kolesa rezala vanj sled in naredile so se tirnice. Ponoči so zmrznile in drugi dan sva tam vozila, urezane tirnice so kolesa najinega avta same vodile kot da se voziva v tramvaju.«
»In vse to je naredil Mirč sam? Koliko pa je bil star?« je vprašala Urša.
»Kaj pa vem – morda deset let.«
»Samo deset let? Si mu pomagal?«
»Vedno sem moral biti zraven. In kar naprej me je pošiljal po orodje ali stvari, ki jih je potreboval. Včasih sem se uprl: “Kar sam pojdi!” Pa mi je odgovoril, da naj potem pa jaz delat in mi bo on prinesel vse, kar mu bom naročil. In sva bila dogovorjena.«
»Ampak imel te je pa rad ...« je Živa bolj ugotavljala kot spraševala.
»Če bi odgovoril samo z da, bi povedal premalo. Naj vama opišem neki dogodek. Med počitnicami sva delala in pomagala, kjer se je dalo, da bi kaj zaslužila. Nekega dne sem na pokopališču urejal neki grob. Gospa, ki se je za to delo dogovorila z očetom, je bila silno prijazna in zgovorna. Tedaj se je slučajno mimo pripeljal s kolesom Mirč. Pritekel je k meni, me objel čez rame in dejal: “Tako sem vesel, da se vidiva!” Malo sva še poklepetala. Ko se je poslovil, me je potrepljal po rami, mi dal še nekaj nasvetov in pohitel nazaj h kolesu. “Kdo pa je bil ta fant?” me zavzeto vprašala gospa. “Moj brat,” se mi je zdelo samo po sebi razumljivo. “Brat je bil to? Brat! Česa podobnega še nisem videla.” Meni sicer ni bilo jasno, kaj tako posebnega se je zgodilo, bil sem pa ponosen, da je lahko videla, kako imenitnega brata imam.«
»Še vedno te ima rad,« sta dejali in njunih besed sem skoraj tako vesel kot besed tiste gospe.
»Vesta, ko sem bil majhen, sem kakšno bolj hudo ušpičil in mama me je hotela kaznovati. Pa je Mirč stopil med mene in mamo in morala je najprej obračunati z njim, šele potem je lahko prišla do mene.«
»Te je vedno ščitil?«
»Ščitil pa tudi ošteval, kadar se mu je zdelo potrebno. Nekoč sva se peljala s kolesi v mesto. Starši so naju od majhnega učili varčevati. S svojim zasluženim in privarčevanim denarjem sem si v šestem razredu kupil kolo. Tako z ročnimi zavorami in s tremi prestavami. No, peljala sva se mimo slaščičarja, ki je na pločniku prodajal sladoled. Mirč je šel naprej, mene pa je premamilo, da sem stopil s kolesa in kupil kepico sladoleda. Ravno dobro sem začel lizati, ko se je vrnil Mirč. Postrani me je pogledal in očitajoče rekel: “Ti ne boš nikoli nič imel, ker boš vse zapravi!” Sladoled se mi je začel zatikati v grlu in vsa sladkost je izginila. Kar nekaj časa po tistem si nisem kupil ne sladoleda ne kakega drugega priboljška.«
»Malo je pa le pretiraval,« sta menili obe.
»Je in ni,« ju je presenetil. »Marsikdaj mi je prišel ta njegov nasvet prišel prav. Zapomnil sem si ga do danes. In še marsikomu bi koristil.«
»Samo takrat so bili drugačni časi!« sta modrovali Urška in Živa.
»Drugačni časi? Morda? Nekatere stvari pa se ne spreminjajo kar tako.«
»Kaj ti je zadnjič rekel stric Mirč?« je hitela Urša.
»Res se ne spomnim.«
»Kaj da se ne spomniš. Rekel je: “Leta naju spreminjajo, v sebi pa ostajava otroka, kot sva bila!”«
Menda je res tako, se je zamislil in premišljeval, kaj bi lahko še povedal svojima dekletoma. Toliko lepega, pa tako nepomembnega, se mu je še motalo po glavi.
Janko Jarc-Smiljan

Ognjišče (2012) 07, str. 52