Hoja v mesečini

Tekla sem navzdol. Stopinje so glasno pele po strmi gorski cesti. Za mano je vozil avtomobil. Že od prvega ovinka na vrhu Jelovice me je spremljal. Preskakovala sem z ene strani na drugo, on takisto, trdo za mojimi petami. Znoj mi je tekel po hrbtu od strahu, noge so se mi tresle od bolečin. Vpila sem v noč, nikamor več nisem vedela stopiti. Vse zaman!
Končno je posijala luna. Cesta se je posvetila v njenem soju. Stegnila sem roki proti nji in upočasnila korak. Stopila sem naravnost v mesečino. Premočena in omagana. Avto je, ko me ni več videl, hreščeče odpeljal mimo ...
Takrat pa so se mi noge zataknile v ostri obcestni kamen. »Neeee!« sem zakričala. »Pusti me hoditi! Naprej me spusti!«
zgodba2 08 2016Odprla sem oči, nad mano so se sklanjali presenečeni obrazi negovalk. Počasi sem jih razločila, enega za drugim. »Kje pa ste bili?« je vprašala ena od njih. In mi skušala poravnati noge. Te so se mi zvile v neznosnem krču. Stisnila sem zobe in kaplje potu so mi stopile na čelo.
»Doma sem bila,« sem zašepetala. »Tekla sem z Jelovice pred drvečim avtomobilom. Rešila me je luna! Tako lepo srebrno je sijala naravnost vame ...«
Ženska me je zbegano pogledala in skomignila z rameni. Obrazi so se oddaljili od mene, presenečeni, jaz pa sem še naprej ležala tam. Še bolj brez moči ...
»Tudi meni se včasih kaj sanja,« je rekla tista na moji desni. »Vedno sem doma. Pri otrocih. Ali pa na vrtu.« Imela je tri otroke. Dvojčici, stari štiri leta, in najstnika v osmem razredu devetletke. Zbolela je po zadnjem porodu. »Dokler bom na nogah in sama skrbela zase, bo še šlo,« je rekla, vstala in s pomilovanjem pogledala name. Take poglede sem sovražila, vendar sem molčala. Nikoli ji ne bi rekla nič slabega, obe sva bili na isti ladji, le da je bila ona veliko mlajša od mene in s svojo boleznijo šele nekje na začetku. Še vedno je hodila!
Ko sem gledala za njo, v njene majave korake ob podpori bergel, sem pomislila na čas, ko je bilo z menoj še tako. Tako dobro. Zdaj sem hodila le še ponoči, v luninem soju. Vsakič, ko sem se zbudila, sem bila bolj žalostna in bolj razočarana.
»Verjetno ste zdaj v fazi hudega poslabšanja,« je govorila prijazno zdravnica na viziti. »Mogoče se pa še kaj spremeni. Včasih se.«
»Lahko, da boste še stopili nazaj na noge. Vse bova poskusili, da bi!« je govorila z nekim upanjem moja fizioterapevtka. Mlada, lepa ženska, saj ni mogla vedeti, kako mi je. Kako je, ko ni več upanja.
Dvignila me je pokonci in privezana na boke sem zdržala na nogah nekaj minut. Slabost v želodcu, slabost v glavi in bolečine v kolenih ... Klecnila sem spet nazaj, na voziček.
Naslednji dan sem se dvignila sama. Oprijela sem se droga pred seboj, pogledala skozi okno, pa spet sedla. Sedla in se znova dvignila. Štela sem, kolikokrat ...
Zunaj je pred mojimi očmi brnela pomlad. Travnik ob stavbi je bil že ves zelen in v cvetju. Ob kraju je cvetel bezeg in kos se je spreletaval po tleh za zrni, ki so ležala med travami.
Ko sem se utrudila, sem odnehala. Ni več šlo ... Naslednji dan še en poskus! Tokrat koraki. S hojco. Klecavi, počasni, drsajoči koraki. Kakor pri otroku, ki je pravkar shodil. Štejem ... En korak, dva ... Pet korakov. Šest. Sedem in še dva! In potem kmalu spet le še dva in počasi nič več ...
Razočarano sedem in se zapeljem ven, v velik prostor pred telovadnico. Tam sem stisnila zobe in pesti in se trudila, da ne bi mislila na nič ... »Ta čas povsod pospravljajo okoli hiš veje z obžaganih dreves, ženske obdelujejo vrtove, sadijo rože v cvetlične lončke in zvečer hodijo okoli njih in jih zalivajo,« sem se spomnila čez čas. Jaz pa sem hodila okrog le še ponoči. V luninem soju. Vse poti okoli domačije sem prehodila in se zjutraj utrujena zbujala.
Goltala sem tablete, risala sem in sestavljala slike, dvigovala sem roki in molila v nočeh, da bi kaj pomagalo. Edino to mi je še ostalo – molitev. Edina tolažba in tiho upanje ...
»Toliko časa bi pa rada še ostala na tem svetu, da bi videla, kako bo z vnuki,« je rekla velikokrat najstarejša med nami. Prijetna, živahna in zgovorna ženska je bila. Kljub težki bolezni. Včasih mi je prišla pred oči, kakor moja mama. Vsa potrpežljiva in polna upanja. Kadar je zjutraj šla mimo moje postelje, je tudi štela korake.
Pogledala sem za njo in molčala. Saj je dobro vedela, kako mi je.
Hčerka jo je obiskovala vsak dan. Živela je nekje čisto blizu Ljubljane. »Mama, če kaj potrebuješ, povej,« ji je govorila ob njenem vzglavju.
»Jaz sem dobro,« je odgovorila mama. »Kako ste pa vi doma? In kako so otroci? Ali še molijo zvečer, zdaj, ko me ni?«
»Še, mama. Le vedno mi pravijo, če znam kakšno krajšo. Molitvico, mislim.«
»Ja, ja ... Mladi svet zdaj vse pobira z računalnikov, ampak, veš, to ni dobro!«
»Jaz pa znam nekaj kratkega,« sem se oglasila. Kar nenadoma. Zdrdrala sem nekaj, kar me učila moja mama. Lepo staro molitev, čisto kratko, sem povedala zelo na hitro. Ob večerih, ko smo prišli z njive utrujeni od dela in se počasi spravljali spat, je vedno rekla: »Bogu bo všeč, četudi je kratko. Da je le lepo in srčno! In je začela:
Bog je zlat, pojmo spat,
kaj Marija dela, angelce napaja,
gremo še mi, da nas bo napojila
in v sveti raj položila. Amen.
»Lepa molitvica je, kajne, mama?« Mama je prikimala, hčerka pa je vzela iz torbice listek in svinčnik in me prosila, če ji jo narekujem. Ko je vse napisala s skrbno, izbrano pisavo, se mi je zahvalila in mi dala roko.
Obiski so bili mimo in ljudje so se porazgubili po širokem hodniku naprej ven. Legla sem nazaj vznak, strop nad mano je bil siv, siv je bil tudi dan zunaj, čeprav je sijalo sonce, je bil kosov žvižg iz dneva v dan bolj podoben tožbi.
Oglasil se je zvon z Žal. »Verjetno je pogreb,« je rekla ona, na moji desni. »Ne, to uro pa že ne! Sedem zvoni,« se je oglasila druga in se počasi začela oblačiti.
Pred nami je bil nov dan, z malo upanja. Kaj bo prinesel, nisem mogla vedeti. Čakala sem, da me spravijo s postelje in da bom končno zadihala. Na hodniku, med sebi podobnimi.
Dan bo že minil. Tako kot včerajšnji in predvčerajšnji ... Noč pa bo spet prinesla sanje. Upam, da bo tako. In kdo ve, kod bom hodila tokrat.
Popravila sem rjuho, ki mi je zlezla z nog, in se zagledala nazaj v strop. »In vendar je lahko tudi dan nov začetek,« sem si rekla, ko sem spet zaslišala kosov žvižg. »Mogoče bo pa ta, današnji ...«
»Seveda bo! Najstarejša hčerka in vnuk prideta pome!«
Vikende sem vedno preživela doma, med svojimi, ob ponedeljkih pa sem šla spet nazaj. Vsakič z manj volje in upanja ...
Kljub temu pa je bilo takrat življenje še dobro in znosno. Nikoli ne moremo vedeti, kakšne težke preizkušnje nas še lahko čakajo. In vsemu navkljub ostanemo hvaležni, hvaležni za vsak dan, ki nam ga Bog še nakloni ...
ŠKRINJAR, Polona (zgodbe) Ognjišče (2016) 08, str. 44

Zajemi vsak dan

Božje kraljestvo pozna drugačne zakone, kot jih pozna svet. Prav nasprotni so zakonom ljudi. Ker so nasprotni, so Božji. Bog si izbere slabotne. Zato izbira tudi mene!

(Jože Rajhman)
Četrtek, 24. September 2020
Na vrh